Če želi mama izpodriniti hčerkine vrstnice in prevzeti vlogo njene najboljše prijateljice, lahko to hčerko začne utesnjevati in bo slej ko prej začela mamo odrinjati od sebe. Odnos je na začetku sicer še posebej topel, saj hčerki prija, da ima zaveznico tako blizu sebe, ko pa ugotovi, da je na ta račun ostala brez prijateljic svoje starosti, pa lahko začne mamo v najslabšem primeru celo sovražiti. V tem tipu odnosa, želi mati vse življenje zastopati svojo hčerko v javnosti in ji težko nudi koristne nasvete, saj je preblizu in nima objektivne predstave o tem, kaj otrok potrebuje.

Ko je mati šefica

Za tovrstni odnos je značilno, da želi mati voditi in nadzorovati vse ravni ter vidike hčerinega življenja. Vedno ji vsiljuje svoje mnenje, ji postavlja zateve in želi, da brez oporekanj sledi vsem njenim pravilom in izpolni vsa pričakovanja, ki si jih je omislila. Je stroga, nepopustljiva in ni pripravljena prisluhniti željam svojega otroka. Če ji hčerka v otroštvu morda še sledi in izpolnjuje vse njene ukaze, pa v srcu ves čas tiho goji zamero in je zelo verjetno, da se ji bo v najstniških letih uprla – bodisi glasno in odločno, bodisi bolj tiho in pasivno. Take hčerke imajo kot odrasle osebe pogosto pomanjkanje samospoštovanja in samozavesti, prav tako pa jih je strah zavrnitve ter odziva javnosti na njena dejanja.

Ko prevlada tekmovalnost

V primeru, ko med mamo in otrokom vlada rivalski odnos, mati v hčerki vidi tekmeca oziroma grožnjo, zato stalno tekmuje z njo. Namesto da bi ena na drugo gledali kot na individualni posameznici in bi si dovolili, da bi bili to, kar sta, se mati in hči ves čas primerjata med seboj: katera je lepša, bolj vitka, pametnejša, uspešnejša … To se sicer večinoma dogaja na zabaven in ljubeč način, vez, ki vlada med njima, pa je močna in polna razumevanja. Kljub temu pa lahko tekmovalnost na dolgi rok privede do občutka, da ena druge ne vidita, sprejemata in vrednotita dovolj močno in brezpogojno.

Ko se vloge zamenjajo

Za tak odnos gre, ko precej egoistična mama od hčerke pričakuje, da bo vedno ob njej, da jo bo podpirala in ji pomagala. Nima občutka, da morda tudi hčerka kaj potrebuje, saj je popolnoma osredotočena na zagotovitev, da jo bo hčerka ves čas negovala in skrbela zanjo. Vsekakor je to zelo nezdrav odnos, saj se hčerka počuti zapuščeno in že odrašča z mislijo, da jo tista oseba, ki naj bi jo podpirala, zanemarja in izkorišča za svoje potrebe. Že kot otrok hčerka tako dobi prepričanje, da se mora brezpogojno žrtvovati za druge in potlačiti svoje želje ter potrebe. Prav zaradi tega lahko z njo tudi kot z odraslo osebo ravnajo kot s predpražnikom in ima nizko samospoštovanje.