Kitajska tekstilna podjetja svoje tovarne vse bolj množično selijo zunaj države, da bi kar se da veliko privarčevale in izkoristile cenejšo delovno silo – podobno kot to že več desetletij počne Zahod, ki je sredi preteklega stoletja svojo proizvodnjo zaradi finančnih razlogov vse bolj množično začel seliti prav na ... Kitajsko. 

Razlika je v tem, da Kitajci spretno goljufajo trg – ker na oblačila lepijo prepoznavno oznako 'Made in China', čeprav oblačila niso nastala na njihovem ozemlju, temveč so plod dela izkoriščanih delavk in delavcev v Severni Koreji, je pred nedavnim poročal Reuters.

Kitajci naj bi vse pogosteje izkoriščali poceni tovarne in delovno silo v obmejnem mestu Dandong, potem pa naj bi proizvode, ki nastanejo tam, širnemu svetu prodajali kot lastne. Izkoriščanje Severne Koreje za izdelavo cenejših oblačil dokazuje, da kljub sankcijam Združenih narodov, ki so jih zaradi neupoštevanja mednarodnih dogovorov in razvoja jedrskega orožja naložili tej državi, Kim Džong Unu uspeva državo držati pokonci s pomočjo 'prijateljev'. Sankcije zaradi severnokorejskega jedrskega programa namreč ne veljajo za izvoz tekstila.

Vse zaradi denarja

»Naročila prejemamo z vsega sveta,« je povedal eden izmed korejsko-kitajskih poslovnežev iz Dandonga, mesta na meji med azijskima državama, prek katerega poteka praktično vsa trgovina Severne Koreje. Kot večina ljudi, ki so govorili o tem, je prosil, da bi zaradi občutljivosti zadeve in strahu pred morebitnimi sankcijami političnih vrhov obeh držav ostal anonimen. Po njegovih besedah naj bi bilo v Dandongu dejavnih okrog dvajset agentov, ki so posredniki med kitajskimi dobavitelji in kupci iz Združenih držav Amerike, Evrope, Japonske, Južne Koreje, Kanade in Rusije. »Končnemu kupcu se pogosto ne sanja, da se izdelki proizvajajo v Severni Koreji,« je povedal Reutersov vir.

Tekstil je sicer druga največja postavka v izvozu Severne Koreje, po premogu in drugih rudah, dobiček od izvoženega blaga pa naj bi leta 2016 znašal kar 752 milijonov ameriških dolarjev (okrog 642 milijonov evrov). In ker so nedavno sprejete sankcije Združenih narodov povsem prepovedale izvoz premoga in rud, se je morala Severna Koreja nekako znajti. Očitno se je v želji po gospodarskem preživetju povsem naslonila na Kitajsko, ki pa ji tovrstna situacija tudi godi. Njen izvoz je v prvi polovici leta namreč narasel za približno 30 odstotkov oziroma za 1,67 milijarde ameriških dolarjev (1,43 milijarde evrov), večinoma na račun tekstila in preostalih surovin, ki jih izvažajo v Severno Korejo, kjer iz njih proizvajajo končne produkte, pripravljene za prodajo na globalnem trgu – pod oznako 'Made in China', seveda.

Niti sanja se jim ne, kje so narejeni njihovi izdelki

Vse to se dogaja predvsem zaradi tega, ker se Severna Koreja zelo dobro zaveda, da njenih izdelkov, če bi jih označila za svoje, marsikatero tuje podjetje ne bi želelo odkupiti. Ko so denimo pri avstralski blagovni znamki športnih oblačil Rip Curl lani ugotovili, da je bil del njihove smučarske opreme, označen z našitkom 'Made in China', v resnici proizveden v Severni Koreji, so nemudoma prekinili sodelovanje in se javno opravičili. Dobavitelja oblačil so okrivili  za 'zunanje izvajanje' pri nepooblaščenem podizvajalcu.

Vendar ta avstralska znamka po besedah agentov v Dandongu ni osamljen primer. Kot pravijo, gre za zelo močno razširjeno prakso, le da se večini priznanih blagovnih znamk niti ne sanja, da so njihovi proizvodi v resnici ustvarjeni pri cenejših kitajskih sosedih. Proizvajalci namreč lahko s tem, da svoja oblačila dajo sešiti v Severni Koreji, prihranijo tudi do 75 odstotkov, je razkril kitajski trgovec. Nekatere tovarne v Severni Koreji so v mestu Siniuju, druge pa so v okolici Pjongjanga. Dokončane pošiljke najpogosteje pošljejo neposredno v kitajska pristanišča, kjer jih samo prepakirajo in nato pošljejo v države, ki so jih naročile.

Delavce izkoriščajo do onemoglosti

Tekstilna proizvodnja v Severni Koreji se je začela razvijati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nizozemske tovarne kot prve z Zahoda začele trgovati s Korejo. Čeprav je pozneje zaradi nespoštovanja mednarodnega prava proizvodnja strmo padla, je ta v zadnjih nekaj letih znova v porastu. Mesečna plača severnokorejskega delavca v tekstilni industriji namreč znaša okrog 80 ameriških dolarjev (68 evrov na mesec), kar pomeni, da je proizvodnja kar za 30 odstotkov cenejša kot na Kitajskem. Poleg tega lahko severnokorejski delavci vsak dan proizvedejo kar 30 odstotkov več oblačil kot kitajski, je razkril kitajski trgovec.

Razlog za to je hudo, skorajda nečloveško izkoriščanje delovne sile. V severnokorejskih tovarnah delavcem ni dovoljeno iti na stranišče, saj bi s tem upočasnili celotno proizvodno linijo. Tako imajo predpisane odmore za obisk toaletnih prostorov, ki jih morajo vsi spoštovati. In stranišč seveda ni dovolj, da bi takrat, ko imajo dovoljenje, lahko vsi prišli na vrsto.

Tisti z opranimi možgani so najkoristnejši

Dodaten razlog, zakaj so severnokorejski delavci tako zelo produktivni, je njihovo prepričanje, da delajo za dobrobit in izboljšanje stanja v njihovi državi. Verjamejo, da to počnejo za svojega vodjo in boljši jutri. Prepričani so, da so njihove plače višje, kot jih imajo delavci v drugih azijskih državah. Ker jim je tako povedal veliki vodja, in on ima zagotovo prav.

Toda medtem ko v Severni Koreji minimalna plača znaša 75 ameriških dolarjev (64 evrov), povprečna pa 160 dolarjev (137 evrov) na mesec, kitajske mesečne plače v tekstilnih tovarnah in proizvodnji znašajo med 450 in 750 ameriških dolarjev (385 in 640 evrov). Torej že skoraj toliko, kot za svoje delo zaslužijo delavci na minimalni plači v Sloveniji. In ker številna podjetja na Zahodu bolj kot ne zanimajo čim nižji proizvodni stroški in čim višji dobiček, je hitro jasno, da jim ni preveč mar, od kod v resnici pridejo njihovi izdelki. Pomembno je, da so poceni.