Po zadnji finančni krizi se je trg luksuznih dobrin, predvsem priznanih blagovnih znamk visoke mode, dolgo postavljal na noge. Počasna, a zanesljiva rast se je začela občutno krepiti leta 2016 – pred tem se je zdelo, da je ljudi strah trošiti denar za drage torbice ali ročne ure in podobne luksuzne stvari. A do danes smo, če je verjeti analizi svetovalnega podjetja Bain, vstopili v novo obdobje množičnega trošenja denarja. Prodaja prestižnih blagovnih znamk se je namreč v lanskem letu povečala za med šest in osem odstotkov.

Klasika ni več nujno 'in'

A kot je pred nedavnim poročal The Wall Street Journal, je ponovna renesansa zapravljanja s seboj prinesla tudi nekaj novih tržnih pravil. Blagovne znamke niso več brezčasne in veliko lažje kot kadar koli prej je izpasti kot 'modni kiks'. Lep primer so denimo zimzelene klasične blagovne znamke, ki slovijo z vedno modnimi modnimi kosi –Tod's, Ferragama in številne druge. Prodaja njihovih luksuznih modnih izdelkov se je resda povečala, a niti približno v tolikšni meri, kot denimo prodajni artikli blagovne znamke Gucci, ki se je, kot opeva ena zadnjih kolekcij, »ponovno rodil in ponovno izumil«, s to potezo pa se ponovno zavihtel na samo vrh prodajanosti.

Ob tem ne gre zanemariti niti dejstva, da so končni kupci vse mlajši, vse bolj izbirčni in vse manj vezani na klasiko. So bolj v stiku s 'pripovedovanjem' o tem, katere blagovne znamke vzamejo za svoje ter se z njimi poistovetijo, pravi avtorica analize Claudia D'Arpizio in dodaja, da je »luksuz sedaj manj vezan na status, bolj pa na samo indentiteto« posameznika. Še posebej se to odraža na med vse številčnejšimi kitajskimi kupci, ki postajajo vse pomembnejši člen nakupovalne verige luksuznih izdelkov dražjih blagovnih znamk. Medtem ko Zahod Kitajsko še vedno dojema kot izvor izdelkov slabše kakovosti, večinoma iz plastike in drugih cenenih materialov, pozablja na to, da so trenutno prav v tej državi ljudje pripravljeni najgloblje seči v žep, ko gre za nakup luksuznih izdelkov.

Kitajsko mladino naj bi še posebej privlačil luksuzni nakit, zato so številne zahodne blagovne znamke že ukrepale in temeljito spremenile obliko svojega nakita ter jo prilagodile kitajskemu okusu, trendom in zahtevam. To pomeni, da te blagovne znamke na različnih tržiščih lansirajo povsem različne kolekcije, največ pa glede na rezultate raziskave v zadnjem letu služijo prav v Aziji.

Kitajci trošijo in zahtevajo vse več

Luksuz je, pravi definicija, kupovanje tistega, česar zagotovo ne potrebujemo zelo nujno, in cena teh izdelkov v primeru, ko proizvajalci zaznajo vse večje število premožnih strank (torej tistih, ki se radi 'preseravajo') začne drastično naraščati. V podjetju Bain zato pričakujejo, da se bo prodaja luksuznih dobrin v letu 2018 povečala celo za 20 do 22 odstotkov, Kitajska pa je že sedaj zaslužna za skoraj tretjino potrošnje za luksuzne dobrine in postaja vse bolj pomemben kupec.

Uvoz švicarskih ročnih ur na Kitajsko in v Hongkong je v preteklem letu dni narasel za kar 30 odstotkov, medtem ko se je prodaja luksuznih avtomobilov v letu 2017 v tem delu sveta povečala za 18 odstotkov. V Macau, posebnem administrativnem območju Ljudske republike Kitajske, je prodaja v letu 2017 narasla za kar 27 ostotkov glede na leto poprej. Po Kitajski in Japonski so trenutno tretje najpomembnejše tržišče Združene države Amerike, a se ne morejo meriti s povpraševanjem in pripravljenostjo za nakupovanje Kitajcev, še posebej v času vladavine predsednika Trumpa, ko so tudi najbolj premožni zaskrbljeni za svoje finančno stanje in manj trošijo za luksuzne blagovne znamke in nakup umetnin.

Stephen Wilmot je v pogovoru za The Wall Street Journal pred nedavnim opozoril na tveganja pretirane odvisnosti globalnega tržišča od Kitajske in na možnost ponovitve scenarija iz leta 2013, ko so Kitajci sprejeli zakone, da bi zajezili koruptivno nagrajevanje (vključno s kupovanjem daril) ali iz leta 2016, ko je kupna moč zaradi devalvacije kitajskega juana padla. Kljub temu posledic teh 'padcev' zagotovo niti več ne občutijo, saj so sovpadale z okrevanjem kitajskega nepremičninskega trga in naraščajočimi cenami. Po podatkih Deutche Bank je nepremičninski bum v preteklih dveh letih presegel 13,5 milijard dolarjev skupne vrednosti stanovanjskih nepremičnin, precedens pa je v tem, da dobiček ni koncentriran zgolj v Šanghaju ali Pekingu, temveč tudi v manjših mestih. Tam so državljani zaslužili več z nepremičninami kot s svojimi plačami, je za The Wall Street Journal zapisala Jacky Wong. Torej še en dokaz več, da je potrebno vse premožnejše kitajske kupce in investitorje jemati še kako resno.