Po končani osnovni šoli sem se želela vpisati nekam, kjer bi lahko veliko risala. Zato sem se odločila, da grem na informativni dan Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer so me najbolj pritegnile modne skice. Takoj sem se odločila, da bom obiskovala to smer, kar se je pozneje izkazalo za pravilno odločitev.

Kako so vašo odločitev, da se vpišete na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in pozneje na študij na Visoki strokovni šoli za slikarstvo, sprejeli domači? So bili skeptični, da v tem poklicu morda ne boste mogli uspeti?

Kar zadeva šolo, ni bilo doma nobenih zadržkov. Bolj jih je skrbela oddaljenost, saj sem bila ob preselitvi v Ljubljano stara komaj 14 let. Šola je res izpolnila moja pričakovanja, zato svoje odločitve nisem nikoli obžalovala. Sicer ne vem, kakšni so program in profesorji te iste šole danes, a takrat smo imeli res strokoven kader. Zelo hitro so nam dali vedeti, da se tu veliko dela in se porabi veliko časa za ustvarjanje dodatnih programov, ki so temeljili izključno na risanju, oblikovanju in pisavi. Res je bila "fajn" šola. Sedaj, ko sem mamica treh sinov (štiriletnega Tineja, šestletnega Eneja ter osemletnega Liana) in večja dva že kažeta željo po ustvarjanju, vedno pomislim na šolo, ki sem jo obiskovala, saj je bila prava izbira za kader, ki si želi delati na področju oblikovanja. Upam, da sedaj iz nje ni nastala kakšna gimnazija, kjer so namesto strokovnosti prioritetni kakšni drugi predmeti. Kar pa zadeva Visoko strokovno šolo za slikarstvo, sem bila že dovolj stara in sem vedela, kaj me čaka. Po srednji šoli sem izkušnje pridobivala v polzelskem podjetju, ki je izdelovalo nogavice, ter v tekstilnem podjetju v Velenju, tako da sem si šolanje lahko plačevala sama. Tudi izbira študija je bila zadetek v polno, saj sem na fakulteti resnično uživala.

Menim, da v vseh ustvarjalnih poklicih obstaja povezava in oblikovanje se zrcali tako v arhitekturi kot tudi v oblačilih in grafiki. Seveda gre poleg tega tudi za specializacijo v določenem poklicu, da poznaš zakonitosti, specifična obrtna znanja, ki omogočajo, da ga kot posameznik lahko bolje izvajaš. V tujini so ljudje, ki so arhitekti, pa so zelo slavni modni oblikovalci. Prav tako so modni oblikovalci, ki se ukvarjajo z oblikovanjem interierja, neka francoska slikarka denimo pripravlja dizajne za tkanine itd. Poznavanje čim več umetnostnih panog je zgolj pridobitev za posameznika kot ustvarjalca. Mene osebno zanima vse, tudi arhitektura, industrijski dizajn – od avtomobila, sodobne kuhinje pa do najmanjšega izdelka v trgovini.

Ženska, ki nosi vašo kreacijo, želi nedvomno biti opažena. Zakaj je po vašem mnenju tako? Kaj dela vaše kreacije tako posebne?

Vsak kreator si najde nekaj, po čemer je prepoznaven, in to so pri meni žive barve in bolj odprte obleke, čeprav še zdaleč ne delam samo tega. Veliko ljudi pač pozna moje kreacije z natečajev, kjer imajo obleke odrski značaj in so bogate ter bleščeče, kar pa v vsakdanjem življenju ni smiselno. Take priložnosti so poroke in maturantski plesi, slednji pa so po kvaliteti in videzu vsako leto slabši, kar je pač tak čas in to za ljudi ni prioriteta.

Kako pomemben je pri modnem ustvarjanju navdih? Kje ga vi najdete?

To vprašanje mi je vedno odveč, ker ga težko razložim. Ustvarjalec je tisti, ki absorbira informacije od vsepovsod, na primer iz medijev, vsakodnevnega življenja, narave ... V bistvu iz vsega, kar ga obkroža in mu ustvarja določene impulze. Ko se ti impulzi zložijo, se enostavno lahko iz zelo banalne stvari naredi nekaj novega in drugačnega.

Bistvena razlika je v procesu dela in materialu. Odrska obleka lahko nastaja dalj časa, kreacija se lahko med delom spreminja, prav tako morajo materiali ustrezati namenu. Je izraznejša, saj je velikokrat del scenske postavitve in posledično seveda tudi bistveno dražja. Vsakdanja kreacija še vedno temelji na všečnosti, ker je vsakemu oblikovalcu v interesu, da se njegov produkt trži, zato se mora tudi hitro "sproducirati", da doseže svoj namen. To so kreacije, ki jih kreator naredi za posameznika – naročnika, pri čemer gre za dogovor.

V preteklih letih ste prejeli številne nagrade za svoje delo in ustvarili prepoznavno znamko. Tako ste med drugim ustvarili najlepši kreaciji za miss Slovenije v letih 2000, 2002 ter za miss universe 2007, prejeli zlato buciko za najlepšo maturantsko obleko leta 2004 in še mnoge druge. Kako tovrstna priznanja in nagrade vplivajo na vaše ustvarjanje? Kakšni so takrat vaši občutki?

Prve nagrade so res super začetek za vsakega oblikovalca, da ga medijsko izpostavijo in da dobi vsaj možnost za začetek svoje ustvarjalne poti. Vsaka naslednja pa je samo potrditev, da si na pravi poti in da si še vedno "in". Občutki so vsakokrat intenzivni. Na začetku se boriš za to, da te opazijo, vsaka naslednja nagrada pa z leti ravno zaradi prepoznavnosti le še dviguje lestvico, obenem pa potrdi kvaliteto in omogoča pojavnost, saj te morajo opaziti, če se želiš obdržati v močni konkurenci.

Kako stresno je pravzaprav oblikovanje oblek za posebne priložnosti in tekmovanja?

Na začetku je bil stres, ker imaš določena pričakovanja, potem pa, vsaj jaz, vzamem tekmovanje kot reklamo za svoje izdelke in želim, da moja ciljna skupina vidi obleko, da jim je všeč in da na podlagi tega dobim veliko novih naročil. Z nagradami se sicer ne obremenjujem.

Maturantske obleke so vedno bolj čistih linij, z manjšimi poudarki. Jaz jim svetujem, naj ohranijo mladosten videz, da ne bodo videti kot stare operne dive z ikebanami na glavi. Težko posplošujem, vendar je bistven stil, za katerega se odloči posameznica, seveda pa jim sama še vedno dovoljujem in priporočam najstniško iskrivost, ki jo takšna obleka lahko ima.

Na začetku me je zanimalo predvsem, kako ukrojiti in izvesti obleko, ki ni iz elastičnih materialov in je udobna, prav tako pa poudari ženske obline in ima odprt hrbet brez modrca, ki se mu je vedno treba prilagajati. Vsakdo, ki se vsaj malo spozna na krojenje, ve, da to ni lahka naloga. To je bil zame izziv in ker sem že leta 1999 uspešno naredila dve kreaciji z všitimi košaricami, ko jih oblikovalci še sploh niso uporabljali, se je povpraševanje res močno povečalo, naročil je bilo vse več. Sicer vedno obstajajo dileme, koliko je kdo pripravljen pokazati, ampak to je stvar posameznika in nikoli se nisem obremenjevala s tem, če je katera v moji obleki pokazala preveč. Vedno se mi je zdelo, da je pri oblikovanju ogromno meril in predsodkov okoli tega, in prav zato sem ignorirala vsa ta pravila in delam po svoje, pa čeprav sama ne nosim globokih dekoltejev.

Kateri so (poleg prej omenjenih dveh) še ključni elementi vašega modnega ustvarjanja?

Pretežno delam individualno s stranko, tako da se ji prilagodim, vendar do mere, ko ne trpita moja kreativnost in izkušenost. Predvsem želim spoznati osebni slog, če sploh je, šele potem se lotim priprave, narišem skice, se dogovorim o izboru materiala, na koncu pa sledi še izdelava oblačila. Ne delam samo oblek, tako da dekolteji niso moja edina sposobnost. Predvsem sem odlična poznavalka krojev in moja oblačila so modni kosi, ki ostanejo v omari tudi po tem, ko je že vse iz mode. Z malimi popravki lahko svoje stare kose oblačil, ki sem jih naredila za stranke, tudi priredim, na primer zožam rokave, hlačnice ali zamenjam gumbe, tako da so uporabni vseskozi.

V vaših oblekah so že vstavljene košarice za prsi. V čem je prednost?

Prednost je v lepem loku, v podpori prsi tistim, ki jih imajo preveč, in tudi tistim, ki jih nimajo, in ne poznam ženske, ki je ne bi zanimalo, kako bo videti njen dekolte, ko bo oblečena, kot je treba.

Da, obleke po naročilu sem začela oblikovati leta 1997 in jih še vedno najraje ustvarjam, ker je vedno kaj drugače, vedno je kakšna novost. Običajno so to obleke za dogodke, ki so ljudem blizu, in ob končnem zadovoljstvu je poplačan tudi moj trud.

Ženska pride k vam z določeno idejo ali celo fotografijo, kakšno kreacijo bi želela imeti. Kaj se na primer zgodi, če kot oblikovalka vidite, da ji ta obleka ne bo pristajala – jo poskušate prepričati o spremembah ali naredite kreacijo čisto po njenih željah?

Skoraj zagotovo jo prepričam. Nikoli ne delam nekih replik, morda povzamem barve. Moje delo je v veliki meri odvisno tudi od kreacije na fotografiji. Včasih kakšna posameznica prinese fotografijo nekega top modela in je treba že vnaprej pojasniti konfiguracijo telesa, da na koncu ne pride do razočaranj, kar se mojim strankam še ni zgodilo. Velikokrat moraš biti zelo spreten pri komunikaciji in tudi navdušenosti ti ne sme primanjkovati. Ženske smo načeloma vse bolj ali manj pesimistične glede svojega telesa in marsikdaj nam kaj manjka, zato je treba to tudi spretno zakriti.

Kako na vaše delo in na oblikovanje na splošno vpliva trenutno težko gospodarsko stanje? Je tudi moda postala bolj skromna in kreacije manj razkošne?

Absolutno se pozna. Ampak v tekstilu je recesija že vse od osamosvojitve Slovenije naprej in se moramo stalno prilagajati, zato ob vsaki situaciji verjetno hitreje reagiramo, da obstojimo. Dejstvo pa je, da je trenutno situacija bistveno drugačna, kot je bila pred dvema letoma, tako da bomo videli, kaj nas še čaka.

Kakšne so vaše ambicije v prihodnosti? V katero smer gre pot oblikovalke Diane Kotnik Lavtižar? Vas morda mika tujina?

Ne vem, mislim, da sem tujino že zdavnaj prebolela. Sodelovanja z nekimi velikimi korporacijami z lastno znamko se ne bi šla, dobila pa sem ponudbo iz tujine za tako imenovano "butično" prodajo, kar je v bistvu edino, kar me še zanima. Želim si le, da bi lahko še naprej delala to, kar znam najbolje – obleke.