V preteklosti so domnevali, da sivka odvrača kugo, saj je prezrla srednjeveškega izdelovalca rokavic. Ljudje so zato njene posušene cvetove hranili v žepih oblačil, v nogavicah in čevljih, danes pa se sivkine vrečke še vedno nahajajo v omarah, saj odganjajo molje in omogočajo daljšo obstojnost oblačil, predvsem plaščev in volnenih puloverjev. V Ameriko so jo pripeljali priseljenci, in sicer na začetku 17. stoletja, med prvo svetovno vojno pa je sivka veljala za pogost pripomoček zdravilcev, saj deluje antibakterijsko, kar je prvi ugotovil francoski kemik Rene Maurice Gateffosse. Med eksperimentom mu je zagorel del roke, ki ga je pogasil z najbližjo tekočino, in sicer s sivkinim ekstraktom, kar je blagodejno vplivalo na samo rano.

Sveže sivkine cvetove lahko nabiramo skozi poletje, največ zdravilnih učinkov pa bomo ohranili, če jih bomo odtrgali, tik preden se odprejo. Danes poznamo približno 30 vrst sivke, med katerimi je najbolj značilna tista z vijoličasto-modrimi cvetovi. Vsebuje od 0,5 do 1,5 odstotka eteričnega olja. Sivka, namočena v alkohol, krepi lasne mešičke in je idealna za masažo lasišča, sivkina kopel pa bo s svojim značilnim vonjem sprostila telo in duha. Lahko jo uporabljamo tudi v obliki kopalne soli ali mila.

Zdravi aknasto kožo in odganja glavobole

Blagodejno bo vplivala tudi na mastno, aknasto kožo. Milo na naravni sivkini osnovi bo kožo razkužilo in odvzelo neprijeten sijaj ter pripomoglo k zaviranju nastanka novih nečistoč. Sivka se dodaja tudi različnim šamponom in balzamom, ki so primerni predvsem za mastne lase. Lahko si omislimo še sivkino masko, sestavljeno iz dveh žlic timijana, žličke limonine lupine, dveh žličk domačega kisa in treh žlic sivke. Zmes vmasiramo v lase in dobro izperimo. Sivka naj bi preprečevala tudi glavobole, zato je uporaba eteričnih dišav priporočljiva predvsem v prostorih, kjer preživimo največ časa.