Gumijasti škornji imajo sicer kar dolgo zgodovino. V 18. stoletju je Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski, svojemu čevljarju v Londonu naročil, naj mu oblikuje angleško verzijo usnjenih škornjev, ki so jih v preteklosti poznali v nemškem mestecu Hesse. Ta je svoje delo vzel smrtno resno in nastali so za takratni čas izredno moderni škornji iz telečjega usnja, ki niso imeli nobenega okrasja in so bili obrezani tako, da so se popolnoma prilegali spodnjemu delu noge. V predelu palca so bili zoženi, peta je bila nizka (približno 2, 5 centimetra), segali pa so do sredine meč. Kot taki so bili izredno ustrezni in vzdržljivi v bitkah, prav tako pa primerno udobni tudi za večerne plese. Postali so pravi hit in dobili ime Wellington, ki se jih v Veliki Britaniji drži še danes. Vojvoda je takrat s takimi čevlji opremili svojo celotno vojsko, a kmalu ugotovil, da niso najbolj primerni, saj niso varovali njihovih kolen, ki so bila največja tarča v konjeniških napadih. Zato je dal za njih narediti poseben model, ki je imel na zadnji strani noge zarezo, spredaj pa je bil toliko višji, da je prekril koleno. Tudi zaradi tega so bili potem v bojih bolj uspešni, kar je vojvodo zelo veselilo.

Wellington škornje so Angleži hitro vzeli za svoje. Nositi so jih začeli visoki plemiči in pomembni meščani, seveda samo moški. Veljali so za izredno funkcionalen in moden kos garderobe, ki se je hitro širil po vsem svetu. Nosili so jih vsi, ki so želeli biti 'frajerji'. V 19. stoletju so škornji doživeli nekatere spremembe. Od sredine meč so se skrčili do gležnjev, nato spet daljšali. Kot smo že omenili, so bili prvotno narejeni iz usnja. A leta 1852 je Hiram Hutchinson srečal Charlesa Goodyeara, ki je ravno začel z izdelovanjem avtomobilskih pnevmatik. Hiram je v tem videl krasno priložnost tudi za čevlje in se zato odpravil v Francijo, kjer je gumo iz vulkanizerstva prenesel v obutveno industrijo in v čast svoji domovini Angliji izdelal gumijaste škornje. Na področju obutve je to pomenilo veliko revolucijo. Glede na to, da se je večina prebivalstva takrat ukvarjala s kmetijstvom, Anglija pa je bila že takrat znana po skorajda vsakodnevnem dežju, je bil vsak poljedelec vesel, ko se je lahko z dela, zahvaljujoč vodotesnim gumijastim škornjem, vrnil s čistimi in suhimi nogami.

Ravno to pa je bil njihov problem vse do današnjih dni. Veljali so za obutev kmetov, pozneje tudi ribičev, zato so se jih 'fini' ljudje množično otepali. Pri ženskem delu populacije je bil dodatni argument tudi ta, da so bili izredno neudobni, nenosljivi ter grdih, temnih barv, ki nikoli niso mogle priti do izraza. A sedaj je tega konec. Pred dvema letoma so oblikovalci čevljev kupce skušali prepričati v nošenje gumijastih čevljev tako, da so jim 'polepšali' obliko, dodali barve, vzorce in raznorazne dodatke. Ta, sprva tvegan podvig, se je pozneje izkazal za zadetek v polno, vsaj pri ženskah. Te so (sicer precej skeptično) tvegale in kupile kak par. Ko so ugotovile, da so ti škornji izredno funkcionalni in so v deževnem dnevu domov končno prišle s suhimi nogami, so jih hitro vzljubile in vzele za svoje. Tako so postali še eden izmed nepogrešljivih kosov garderobe, saj naj bi jih imela vsaka, ki da kaj nase. Sicer so bili neugodni v zimskem času, saj niso bili podloženi, a so se oblikovalci hitro zganili in sedaj je že možno dobiti tudi zelo tople gumijaste čevlje, primerne tudi za zimske dni.

Barve, barve, barve

Udobje, oblika, funkcionalnost in barve so torej tisti elementi, ki danes odlikujejo nekdanje Wellington škornje. Izbiramo lahko med številnimi enobarvnimi modeli, lahko pa posežete po kombinaciji več barv, pri čemer gre največkrat za različne odtenke ene barve. Pri barvah so modne klasične živahne barve, kot so rdeča, modra, roza, pa tudi zelena in vijolična. Zelo popularni so različni vzorci, kot so rožice, pikice, srčki, črte in valovi. Če ste zelo umetniško naravnane, se lahko odločite za celotne poslikave, ki največkrat spominjajo na prizor iz risank. Če se vam še vseeno zdijo premalo vpadajoči, jih lahko olepšate s kakšnimi zaponkami, pentljami ali tekstilnimi obrobami. Obutvena industrija je tako končno ponovno poskrbela za moške, ženske, pa tudi otroke. Predvsem slednji so veliko pridobili, saj so znani po svojem brezmejnem skakanju po lužah, ki sedaj ni več 'prepovedano'.