Zadovoljna.si
Nasilje

Stop: nasilje nad ženskami

Klofutanje, brcanje, žganje kože. Nasilje, ki ga doživljajo ženske v Sloveniji

Špela Zupan
25. 11. 2021 13.52
2

Klofutanje, brcanje, žganje kože. Udarci, metanje predmetov. Zvijanje rok, polivanje s tekočino, prisilno striženje las. Zaklepanje v stanovanje ali v sobo. Odrekanje hrane ali siljenje z njo. Nevarna vožnja z avtom, ko skuša nasilnež prestrašiti žrtev. Napadi z orožjem ... Nasilje, ki ga doživljajo ženske. Tudi v Sloveniji.

V Društvu za nenasilno komunikacijo že več kot 20 let nudijo pomoč žrtvam nasilja. Pomagajo po vsej Sloveniji in v letu 2019 so pomagali skoraj 800 odraslim ter 120 otrokom in mladim. Imajo tudi dve varni hiši, v kateri se lahko umaknejo žrtve ob neposredni ogroženosti in ki sta neredko povsem polni, ter pet varnih stanovanj, v katerih so žrtve dlje časa, vse do rešitve njihove situacije. O nasilju nad ženskami je spregovorila njihova svetovalka na področju nasilja, mag. Tjaša Hrovat.

25. november je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami.

Tjaša Hrovat: "Čas je, da se nehamo pretvarjati, da je nasilje nad ženskami in dekleti težava, ki se nas ne tiče in za preprečevanje katere ne moremo storiti ničesar. Vsak od nas se lahko odloči, ali bo prispeval k povečevanju ali k zmanjševanju nasilja."
Tjaša Hrovat: "Čas je, da se nehamo pretvarjati, da je nasilje nad ženskami in dekleti težava, ki se nas ne tiče in za preprečevanje katere ne moremo storiti ničesar. Vsak od nas se lahko odloči, ali bo prispeval k povečevanju ali k zmanjševanju nasilja." FOTO: osebni arhiv

Kakšne so zgodbe žensk v vaši varni hiši?

Zgodbe žensk v naši varni hiši so zelo različne, saj so različne tudi izkušnje nasilja. Vsem ženskam je skupno, da so morale zapustiti svoj dom in sprejeti številne zaščitne ukrepe, da bi poskrbele za svojo varnost in varnost svojih otrok.

Ko pridejo v hišo, so večinoma v veliki stiski. Vsi, ki nimajo izkušnje z nasiljem, a imajo izkušnjo s prekinitvijo partnerskega odnosa, vedo, da je že konec odnosa sam po sebi stresen dogodek. Ženske, ki se morajo umakniti v varno hišo, pa so naenkrat soočene z mnogovrstnimi stresnimi ali celo travmatskimi situacijami – zapustitev doma, soočanje s posledicami nasilja, sprememba okolja, prilagajanje na skupno življenje z ljudmi, ki jih ne poznajo, reševanje stiske otrok, morebitni pritiski okolice, nenehna skrb za svojo varnost in tako dalje.

Včasih od ljudi, ki ne poznajo problematike nasilja nad ženskami, slišimo očitek, da ženske izkoriščajo varne hiše, da imajo streho nad glavo in da se imajo fino. Toda vsi, ki poznamo delovanje varnih hiš in tudi ženske, ki so bile v njih, vemo,  da bivanje v varni hiši niso počitnice v termah. Čeprav se zaposlene trudijo, da bi bilo življenje žensk in otrok v varni hiši čim prijetnejše, je bivanje v varni hiši polno neprestanega prilagajanja, usklajevanja ter tudi strahu za lastno varnost in prihodnost. Ne smemo namreč pozabiti, da pridejo v varno hišo ženske, ki so jim partnerji grozili, da jih bodo ubili, ali so to že poskušali, jim grozili, da jim bodo vzeli otroke ali poskrbeli, da bodo pristale v psihiatrični bolnišnici, ki so jih zasledovali, jim prisluškovali, jih poniževali, razvrednotili, poskušali prikazati kot neustrezne mame ali partnerice in tako dalje. Varna hiša vsekakor ni dopustovanje, čeprav bi vsaki, ki pride, privoščila, da bi na recept dobila tudi kakšen mesec v toplicah.

Kljub vsemu ima večina žensk z bivanjem v varni hiši pozitivno izkušnjo, saj dobijo vso potrebno podporo in pomoč, ki jo v tistem trenutku potrebujejo. Mnoge ženske pa med sabo spletejo iskrena prijateljstva, ki se nadaljujejo tudi po odhodu iz varne hiše.

O nasilju nad ženskami je treba vedno znova govoriti in razbijati z njim povezane mite. Ženske bodo lažje spregovorile, če bodo vedele, da jim bodo drugi verjeli, in če bodo vedele, da obstaja ustrezna pomoč.
O nasilju nad ženskami je treba vedno znova govoriti in razbijati z njim povezane mite. Ženske bodo lažje spregovorile, če bodo vedele, da jim bodo drugi verjeli, in če bodo vedele, da obstaja ustrezna pomoč.FOTO: Dreamstime

Katere vrste nasilja nad ženskami obstajajo? Kako prepoznati različne vrste nasilja in kako se boriti proti njim?

Ko govorimo o nasilju nad ženskami, govorimo najpogosteje o psihičnem, fizičnem, ekonomskem in spolnem nasilju.

– Psihičnega nasilja ni vedno lahko prepoznati. Sem sodijo tako hitreje opazna dejanja, kot so žaljenje, poniževanje, ustrahovanje, neprestano kritiziranje in grožnje, kot tudi bolj prikrite oblike, kot so preprečevanje, da bi žrtev obiskala svoje starše ali prijatelje in prijateljice, širjenje lažnih govoric o njej, vzbujanje občutkov krivde, prepričevanje, da je z njo nekaj narobe, potvarjanje dejstev, da bi začela oseba sčasoma misliti, da izgublja razum. To v angleščini imenujemo "gaslighting", v slovenščini pa žal še nismo našli ustreznega izraza. Gre za razne manipulacije, s katerimi želi oseba doseči, da bi začela žrtev dvomiti o sebi in se spraševati, kaj je z njo narobe. Ključe od avta ji denimo vedno znova prestavi na drugo mesto, govori ji, da se ji nekaj samo dozdeva, da je nekaj narobe razumela, da si ni točno zapomnila dogodkov ...

– Telesno ali fizično nasilje je zloraba fizične sile ali grožnja z njeno uporabo. Usmerjeno je na človekovo telo ali življenje. V intimnem partnerskem odnosu je fizično nasilje vedno povezano tudi s psihičnim nasiljem. Oseba, ki povzroča fizično nasilje, zagotovo povzroča tudi psihično, ne drži pa vedno tudi obratno. Nekatera dejanja fizičnega nasilja so klofutanje, brcanje, žganje kože, udarci, metanje predmetov proti osebi ali v osebo, zvijanje rok, polivanje s tekočino, prisilno striženje las, omejevanje gibanja, na primer da povzročitelj žrtev zaklene v stanovanje ali zapre v sobo, odrekanje hrane ali siljenje z njo in napadi z orožjem. Pogosta je tudi nevarna vožnja z avtom, s katero poskuša povzročitelj prestrašiti žrtev.

Vas je ob partnerju kdaj strah?
Preberi še
Vas je ob partnerju kdaj strah?

– Spolno nasilje so vsa spolna dejanja, ki jih oseba čuti kot prisilo. O spolnem odnosu govorimo, kadar si osebe želijo spolnosti oziroma aktivnosti, povezane s spolnostjo, in na spolnost pristanejo brez kakršne koli prisile. V nasprotnem primeru govorimo o nasilju. Kot sem že dejala, je veliko oblik spolnega nasilja žrtvam težko prepoznati, na primer prepovedovanje uporabe kontracepcije ali razne kazni, če žrtev zavrne spolni odnos (povzročitelj ves teden ne govori z njo ali pa ima kmalu po zavrnitvi nasilen izbruh zaradi kakšne malenkosti). Vse omenjeno je spolno nasilje, seveda pa tudi vsako siljenje v kakršne koli spolne aktivnosti, ki jih žrtev ne želi, na primer v gledanje pornografije ali uporabo pripomočkov, ki jih oseba ne želi uporabljati. Ženske so govorile tudi, da so morale spati s partnerjevim prijateljem, on pa jih je pri tem gledal, in podobno. Spolno nasilje so torej vsa dejanja, povezana s spolnostjo, na katera druga oseba ne pristane oziroma nanje pristane pod prisilo.

Kakšne so lahko posledice spolnega nasilja?
Preberi še
Kakšne so lahko posledice spolnega nasilja?

– Pri ekonomskem nasilju gre za razne oblike nadzorovanja ali poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali pa za odrekanje pravic, povezanih z zaslužkom. Povzročitelj na primer ne dovoli, da bi se žrtev zaposlila. Lahko ji preprečuje razpolaganje s svojim ali skupnim denarjem, zahteva njeno pokorščino, ker so žrtvina finančna sredstva nižja od njegovih, zahteva, da prevzame celotno finančno breme družine in podobno. Spomnim se ženske, ki je morala svojo plačo vsak mesec nakazati na račun povzročitelja, on pa ji je potem po lastni presoji odrejal, kdaj ji bo dal denar in za kaj ga lahko porabi. Ob tem se je počutila popolnoma ponižana, še posebno, kadar je imela menstruacijo in ji partner ni dovolil, da bi si kupila higienske vložke.

Vedno znova je treba poudarjati, da nasilje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje, in govoriti o različnih oblikah nasilja, tudi takih, ki jih ljudje težje prepoznajo.
Vedno znova je treba poudarjati, da nasilje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje, in govoriti o različnih oblikah nasilja, tudi takih, ki jih ljudje težje prepoznajo. FOTO: Shutterstock
Po naših izkušnjah se nasilje najhitreje prekine z odločnim posredovanjem pristojnih institucij in organizacij, ki ustavijo povzročitelja in hkrati ponudijo ženski pomoč in podporo pri zagotavljanju varnosti ter soočanju s posledicami nasilja. Lahko gre za posredovanje Policije na kraju dogodka ali po prijavi nasilja na policijski postaji ali v centru za socialno delo. Če posredovanju sledijo tudi konkretne sankcije (prepoved približevanja, kazen), bo povzročitelj spoznal, da se mu nasilje "ne splača", saj mu prinaša preveč težav. Dokler ima namreč od nasilja le koristi, ne bo motiviran za spremembo vedenja. Pomembna so tudi jasna in enotna sporočila okolice (sodelavci in sodelavke, sorodniki in sorodnice), da je nasilje nedopustno in kaznivo dejanje. Pomembna so poročila, da je za nasilje odgovoren izključno povzročitelj in da ne glede na to, kako se je žrtev vedla ali kaj je počela, nima pravice, da je nasilen do nje.

Nasilje je največkrat skrito, prikrito, žrtve molčijo, ne spregovorijo, ne zapustijo nasilneža, krivijo sebe. Zakaj? Kako pomagati, kako opolnomočiti žensko, ki je žrtev nasilja?

O nasilju nad ženskami je treba vedno znova govoriti in razbijati z njim povezane mite. Ženske bodo lažje spregovorile, če bodo vedele, da jim bodo drugi verjeli, in če bodo vedele, da obstaja ustrezna pomoč. Zato je potrebno nenehno informiranje javnosti o vseh možnih oblikah pomoči, kot so svetovalnice za žrtve nasilja in varne hiše, o pomoči, ki jo lahko dobijo v okviru centrov za socialno delo.

Vedno znova je treba poudarjati, da nasilje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje, in govoriti o različnih oblikah nasilja, tudi takih, ki jih ljudje težje prepoznajo. Zgodi se, da govorimo z žensko, ki reče, da ni bil partner nikoli fizično nasilen, a hkrati opiše polno dogodkov, ki so fizično nasilje, na primer da je prijel predalnik in ga zalučal v steno, da je s pestjo udaril v steno poleg nje in podobno. Prav tako je mnogim težko prepoznati spolno nasilje, ki ga večina ljudi še vedno povezuje s fizično prisilo. A spolno nasilje ima številne oblike, na kar opozarjamo tudi s kampanjo #samoJApomeniJA, ki jo lahko spremljate na družbeni omrežjih. Če partner svoji partnerici ne dovoli uporabljati kontracepcije, če ves teden ne govori z njo, ker kak večer ni želela imeti spolnega odnosa z njim, če ženska na spolni odnos pristane, ker ve, da bi bile posledice zavrnitve zelo hude, potem govorimo o spolnem nasilju in ne o spolnosti.

O nasilju nad ženskami je treba vedno znova govoriti in razbijati z njim povezane mite.
O nasilju nad ženskami je treba vedno znova govoriti in razbijati z njim povezane mite.FOTO: iStockphoto
Ponavljati je treba tudi dejstvo, da ni žrtev nasilja nikoli odgovorna za nasilje, ki ga doživlja. Vsaka oseba je odgovorna za svoje vedenje in tudi povzročitelj nasilja je v celoti odgovoren za nasilje, ki ga povzroča. Ne smemo vedno znova nasedati prelaganju odgovornosti na žrtev, s katerim poskuša povzročitelj ali okolica opravičiti nasilje, denimo s stavki "Sprovocirala me je", "Cele dneve poseda po lokalih, on mora pa delati, ni čudno, da včasih znori" in podobnimi.

Če želimo, da žrtve nasilja znova najdejo svojo moč, ki jim je bila z nasiljem odvzeta, je treba jasno posredovati zgornja sporočila, pa tudi poudarjati, da je lahko vsaka ženska žrtev nasilja, saj to ni odvisno od njenega družbenega statusa, izobrazbe, nacionalnosti ali drugih osebnih okoliščin (razen spola, seveda). Naj tudi ve, da ji v svoji stiski ni treba biti sama. Pomoč obstaja. Tudi v teh časih, ko je večina javnega življenja ustavljenega.

A žrtve vendarle tudi po več let trpijo in odpuščajo nasilnežem. Zakaj?

Nasilje v intimnem partnerskem odnosu ima specifično dinamiko, ki jo je dobro poznati, da lažje razumemo, zakaj potrebujejo nekatere žrtve nasilja toliko časa za prekinitev nasilnega odnosa. Nasilje v intimnih partnerskih odnosih se ne začne kar iznenada. V odnos se po navadi prikrade postopoma, na zelo subtilne načine, ki jih ni lahko prepoznati. Po prvih nasilnih dejanjih ali dogodkih se začne nasilje stopnjevati tako po moči kot po pogostosti. Žrtev se trudi, da bi preprečila nadaljnje nasilje, zato počasi prilagaja svoje življenje ter sprejema omejitve in zahteve povzročitelja.

Nekatere žrtve opisujejo, da so med posameznimi dogodki nasilja doživele tudi mirna obdobja. To so obdobja, ko se povzročitelj opraviči in obljubi, da bo nehal povzročati nasilje. V mirnih obdobjih se žrtve pogosto odločijo, da bodo ostale v odnosu, saj vidijo možnost, da se partner spremeni. Nekatere žrtve pravijo, da teh obdobij nikoli niso doživele, saj so stalno doživljale le napetost in nasilje.

Kadar je žrtev neposredno ogrožena, naj takoj pokliče Policijo.
Kadar je žrtev neposredno ogrožena, naj takoj pokliče Policijo.FOTO: Shutterstock

Ženske, ki doživljajo nasilje, živijo v stalnem strahu za svoje telo in življenje, pod nadzorom in pogosto v izolaciji. Tudi to so razlogi, zakaj tako težko poiščejo pomoč in pot iz nasilja. Zaradi nasilja je njihova socialna mreža pogosto povsem okrnjena, težko dostopajo do pomoči, zaradi ekonomskega nasilja so lahko finančno povsem odvisne od povzročitelja. Morda so komu povedale o nasilju, pa je bil odziv brezbrižen, češ "malo je treba potrpeti" ali "v vsakem odnosu so težave".

Žrtev lahko zaradi nenehnega prepričevanja partnerja, da je z njo nekaj narobe, v to začne verjeti in se poskuša spremeniti, izboljšati. Prevzemati začne odgovornost za nasilje, ki ga povzroča partner. Nekatere o nasilju ne spregovorijo, ker menijo, da gre za družinsko zadevo, o kateri se ne govori. Nekatere ženske se bojijo, da jim bo center za socialno delo odvzel otroke, če bo kdo izvedel, da doživljajo nasilje. Nekatere so že povsem obupane in dvomijo, da bi jim lahko kdor koli pomagal, zato pomoči sploh ne iščejo. Mnoge se (upravičeno) zelo bojijo, kako bo odreagiral partner, ko bodo prekinile odnos. Dejstvo je, da se nasilje takrat, ko poskuša žrtev oditi, v večini primerov stopnjuje, zato je dobro, da ima oseba izdelan varnostni načrt, ki ji pomaga pri varnem odhodu.

5 razlogov, zakaj ženske ostajajo v nasilnih razmerjih
Preberi še
5 razlogov, zakaj ženske ostajajo v nasilnih razmerjih

Vse to so resni strahovi in pomisleki, ki jih je treba upoštevati. Vzrokov za vztrajanje v partnerskem odnosu je veliko in so večplastni, zato ne smemo delati prehitrih zaključkov, da "ji že ni tako hudo, če ne odide".

Se nasilje po vaših izkušnjah prenaša iz roda v rod, iz generacije v generacijo? Je večkrat žrtev ženska, katere mama in/ali babica je trpela nasilje? Če da, zakaj?

Pravimo, da je nasilje naučeno vedenje, vedno pa se lahko naučimo drugačnih vedenj. Povzročitelji nasilja pogosto izhajajo iz družin, v katerih je bilo prisotno nasilje in so bili tudi sami žrtve nasilja. Tako so moč in občutek moči povezali z nasiljem, nasilje so lahko normalizirali in sprejeli kot sestavni del odnosov. Seveda se lahko to spremeni ob soočenju z dejstvom, da je nasilje škodljivo in kaznivo.

Toda to, da je veliko povzročiteljev nasilja takšno ravnanje izkusijo v svoji primarni družini, nikakor ne pomeni, da bodo vsi, ki so doživljali nasilje, postali povzročitelji ali žrtve nasilja. Nikakor, izkušnja nasilja v primarni družini lahko na osebo vpliva na zelo različne načine. Možno je tudi, da bo oseba prav zaradi izkušnje z nasiljem do njega razvila ničelno toleranco in ga ne bo nikoli povzročala ali ga bo zelo hitro prepoznala. Izkušnja nasilja je le ena izmed izkušenj, ki jih doživi otrok v času odraščanja, in še veliko drugih dejavnikov vpliva na to, kakšna oseba bo postal in kako bo ravnal v svojih prihodnjih odnosih.

Žrtve naj se zavedajo, da niso same in da so obstaja pomoč
Žrtve naj se zavedajo, da niso same in da so obstaja pomočFOTO: Shutterstock

V kakšnih okoljih se dogaja nasilje nad ženskami? Morda velja v javnosti zmotno prepričanje, da nasilja ni okoli nas, da se dogaja drugje, nekje daleč, v drugačnih okoljih, v katerih so morda socialne stiske, alkohol, odvisnosti. Pa je to res? Ali je lahko nasilnež tudi izobražen, "ugleden" moški? Je lahko žrtev izobražena, finančno neodvisna ženska?

Seveda. Med našimi uporabnicami in uporabniki so tako med žrtvami kot med povzročitelji zelo raznoliki ljudje, ki jim je večinoma skupno le to, da imajo izkušnjo povzročanja ali doživljanja nasilja. Med njimi so tako doktorice znanosti kot znanstveniki, pisarniške delavke in delavci, umetnice in umetniki, prodajalci in prodajalke, študentje in študentke, podjetnice in podjetniki, skratka ljudje, ki svoj vsakdan preživljajo na zelo različne načine.

Publikacija Policije Nasilje! Kaj lahko storim? s seznamom nevladnih organizacij za pomoč in varnih hiš

To dokazujejo tudi številne raziskave s področja nasilja. Najobsežnejša raziskava o nasilju nad ženskami je vseevropska raziskava agencije FRA, ki temelji na razgovorih z 42.000 ženskami v 28 državah članicah EU. Njene ugotovitve kažejo, da so ženske enako izpostavljene nasilju ne glede na svoj socialno-ekonomski status (izobrazba, prihodki). Prav tako ne obstaja povezava med določenimi osebnimi okoliščinami (razen spola – večina povzročiteljev je namreč moškega spola) in povzročanjem nasilja. Enako kažejo podatki vseslovenske raziskave o nasilju nad ženskami. Še bolj povedne pa so prigode iz našega društva. Ko smo nazadnje izbirali nove sodelavce in sodelavke, se nam je zgodilo, da smo koga namesto na razgovor za službo pospremili v svetovalnico – in obratno. Tudi takšne izkušnje kažejo, kako nikomur ne "piše na čelu", da je povzročitelj, žrtev ali nič od tega.

Veronika Podgoršek: 'V mnogih primerih je prav oditi veliko težje in začeti znova. A vedno je pot naprej'
Preberi še
Veronika Podgoršek: 'V mnogih primerih je prav oditi veliko težje in začeti znova. A vedno je pot naprej'

Kaj svetujete ženski, ki je žrtev nasilja? Kam naj se obrne, kako naj ukrepa, se brani, zavaruje?

Za žrtev je seveda najbolj varno, da prekine zvezo z nasilnim partnerjem. A kot vemo, to ni vedno mogoče ali ni mogoče takoj. Zato je dobro, da se žrtev čim bolj informira in poišče pomoč, tudi če trenutno partnerja še ne more ali ne želi zapustiti. Osebi, ki še živi s partnerjem, ki povzroča nasilje, svetujemo, naj se ob izbruhu nasilja ne odmika v sobe, ki nimajo izhoda, in kuhinjo, kjer so recimo noži, v kopalnico in na stopnice. Prav tako naj poskušajo ostati v prostorih, kjer ni otrok in naj se ne zatečejo v sobo, kjer so otroci, ker lahko partner poškoduje tudi njih. Otroke je koristno naučiti, naj se ob izbruhu nasilja odmaknejo (k sosedom, v sobo ...) in ne skušajo posredovati. Če so dovolj stari, jih lahko naučijo poklicati policijo. Izogibati se je treba nošenju rut, šalov ali nakita, s katerim lahko povzročitelj zadavi žrtev. Žrtev naj ima vedno pri sebi (ali na istem mestu, kjer jih lahko v naglici zagrabi) svoje osebne dokumente ter dokumente otrok (zdravstvena kartica, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje ...) in napolnjen telefon. V spominu telefona naj bodo shranjene številke za hitro klicanje. Če je le mogoče, naj ob izbruhu nasilja pokliče policijo. To lahko stori tudi sosed ali soseda. Vsaj ena soseda ali sosed naj bo seznanjen/a z nasiljem. Ženska se lahko z njo ali z njim dogovori, da pokliče policijo, če bo slišal/a krike ali klice na pomoč.

Žrtev naj si izbere tisto vrsto pomoči, ki ji najbolj odgovarja.
Žrtev naj si izbere tisto vrsto pomoči, ki ji najbolj odgovarja. FOTO: Dreamstime
Nasilje se ne začne s prvim udarcem, začne se že mnogo prej, z družbeno klimo, ki nasilje dopušča, s seksizmom ter vztrajnim reproduciranjem spolnih stereotipov, ki prizadenejo tako ženske in deklice kot moške in dečke, s preprečevanjem doseganja enakih možnosti in priložnosti in podobnimi škodljivimi praksami.

Iz izkušenj vemo tudi, da se v trenutku, ko se začne žrtev upirati nasilju in ko začne iskati pomoč ali ko želi oditi, nasilje s strani partnerja pogosto še poveča. Tudi zato je za žrtev najbolje, da čim prej poišče pomoč strokovne osebe, usposobljene za delo z žrtvami nasilja. Z njo se lahko pogovori o oblikah pomoči, ki bi bile za njo in njeno situacijo najprimernejše in izdela varnostni načrt. Obstaja več oblik pomoči: telefonsko svetovanje, osebno svetovanje, skupine za samopomoč, krizni centri, varne hiše. Žrtev naj si izbere tisto vrsto pomoči, ki ji najbolj odgovarja. Lahko gre za pomoč v okviru nevladne organizacije ali pa centra za socialno delo. Na centru za socialno delo so vsaki žrtvi dolžni pomagati, ji posredovati informacije, jo seznaniti z njenimi pravicami in z njo izdelati varnostni načrt.

Nasilje ni dopustno. Nad nikomur, nikoli in nikjer.
Nasilje ni dopustno. Nad nikomur, nikoli in nikjer.FOTO: iStockphoto

Kadar je žrtev neposredno ogrožena, naj takoj pokliče policijo za posredovanje. Policija se mora na klic na pomoč odzvati, tudi če žrtev v tistem trenutku še ni doživela fizičnega napada. Žrtev lahko poda prijavo nasilja tudi kasneje. Nasilje lahko prijavi na lokalni policijski postaji, na policijski upravi, na centru za socialno delo ali na okrožnem državnem tožilstvu. Če je žrtev utrpela kakršne koli poškodbe ali bi se le želela informirati o oblikah pomoči, se lahko obrne tudi na zdravnico ali zdravnika.

Če žrtev ocenjuje, da se mora takoj umakniti, naj pokliče katerega od kriznih centrov, ki delujejo vse dni v tednu in nameščajo 24 ur na dan. Za daljše obdobje (največ eno leto) pa se lahko umakne tudi v katero izmed varnih hiš, ki se nahajajo na tajnih lokacijah in ki so varovane.

Kam naj se obrne žrtev in kaj svetujete nekomu, ki je priča nasilju? (Odgovor ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti)

Nasilje v družini ne sme ostati prikrito, prijavi se ga lahko kadar koli. Prijavi ga lahko vsakdo, tako žrtev, priča, otrok, mladoletnik, nevladna organizacija, zasebne in državne ustanove. Še posebej pa so ga, nemudoma, ko ga zaznajo, dolžni prijaviti strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu in osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov, ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, po uradni dolžnosti pa morajo ukrepati oziroma vložiti prijavo tudi vse uradne osebe.

Osebe, ki doživljajo nasilje, se pogosto ne zavedajo, da pomoč obstaja, da jim nasilja ni potrebno trpeti, da na poti iz nasilja ne bodo same. Obrnejo se lahko na policijo (tel. št.113), Društvo SOS telefon (tel. št. 080 11 55), Društvo za nenasilno komunikacijo (tel. št. 031 770 120) ali na pristojni center za socialno delo. Mladoletne žrtve nasilja lahko pokličejo tudi TOM telefon na 116 111.

Žrtev nasilja ima pravica do zdravstvene, psihološke in druge pomoči ter podpore, ki jo nudijo centri za socialno delo ter nevladne organizacije, ki delujejo na področju socialnega varstva. Ob izbruhu nasilja ima žrtev možnost, da se umakne v krizni center, kjer ji bosta zagotovljeni strokovna pomoč in nastanitev. Če po izteku bivanja v kriznem centru žrtev nato še potrebuje nastanitveno podporo, se lahko umakne v varno hišo ali zatočišče. Žrtvam je na voljo tudi telefonsko svetovanje, svetovalnice za žrtve nasilja, programi za celovito obravnavo, celoletno pomoč in podporo žrtvam spolne zlorabe ter programi za povzročitelje nasilnih dejanj. Kontaktne informacije navedenih programov na področju preprečevanja nasilja so na voljo v publikaciji Mreža socialnovarstvenih programov, programov za invalide in programov v podporo družini, od strani 21 do 25.

Žrtev nasilja v družini ima pravico tudi do brezplačne pravne pomoči in spremljevalca, ki jo spremlja v postopkih, ji pomaga pri zaščiti integritete in iskanju rešitev ter ji nudi psihosocialno oporo. Če je potrebno, lahko policija ali sodišče storilcu nasilja izreče tudi prepoved približevanja kraju ali osebi. Storilcu lahko sodišče na predlog žrtve prepove vstop v skupno stanovanje in tega po potrebi prepusti v izključno uporabo žrtvi.

V okviru kazenskega postopka so mogoči različni organizacijski ukrepi. Uveljavi se lahko pravica do preprečitve neželenega stika žrtve s storilcem (razen če je stik nujno potreben zaradi uspešne izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka). Žrtev nasilja ima tudi pravico do obveščenosti o izpustitvi ali pobegu osumljenca oziroma obdolženca iz pripora ali hišnega pripora. Prijave sumov kaznivih dejanj nasilja v družini obravnava policija, ki lahko po zaključenem postopku obravnave prijave nasilja v družini osumljeni osebi izreče ukrep prepovedi približevanja žrtvi nasilja, slednji pa zagotovi tudi policijsko spremstvo, kadar oceni, da je potrebno.

Kaj svetujete pričam, očividcem žrtev nasilja? Kako lahko pomagajo, ukrepajo?

Kako se bomo odzvali, je seveda odvisno, ali osebo poznamo, kako dobro jo poznamo in kakšen je naš odnos z njo. Če gre za osebo, ki je ne poznamo, je dovolj, da pokličemo policijo. Morda smo edini, ki smo opazili, da doživlja nasilje, zato je dobro, da se ne zanašamo, da bo to naredil kdo drug. Policija bo vedno ukrepala, a potrebuje pomoč. Policijo lahko pokličemo na 113 ali pa podamo anonimno e-prijavo na spletni strani policije, ki je sicer manj učinkovita, a vendar boljša možnost kot neukrepanje. O nasilju lahko pisno ali ustno obvestimo center za socialno delo.

Kadar oseba sama spregovori z nami o nasilju, je pomembno, da ostanemo mirni in da ji verjamemo. Če poznamo oba partnerja, lahko hitro začnemo dvomiti in pomislimo: "On pa že ni tega sposoben." Osredotočimo se na pripoved osebe ter je ne zaslišujemo in ne zahtevamo dokazov. V tistem trenutku najbolj potrebuje čustveno oporo, zato ne moralizirajmo in ne vzbujajmo dodatnih občutkov krivde. Izjave, kot so: "Pa zakaj nisi že prej kaj rekla!" ali "Jaz bi na tvojem mestu enostavno spakirala in šla," ne pomagajo. Za vse, kar je oseba naredila ali ni naredila, ima zagotovo dobre razloge. Dovolite ji tudi, da izrazi svoja čustva, kakršna koli že so, in navkljub temu, da se vam morda zdijo zmedena, pretirana ali brez smisla.

Pomagajte. Ne obsojajte, ne moralizirajte in ne vzbujajte dodatnih občutkov krivde.
Pomagajte. Ne obsojajte, ne moralizirajte in ne vzbujajte dodatnih občutkov krivde.FOTO: Dreamstime

Če žrtvi ne želimo še dodatno jemati moči, ne bodimo pokroviteljski in rešiteljski in ne hitimo s ponujanjem rešitev, ki se zdijo smiselne nam. Žrtvi raje pomagajmo, da sama išče možnosti, ki bi ji najbolj pomagale. Sama je največja strokovnjakinja za svoje življenje. Seveda pa je žrtev treba informirati o vseh možnih oblikah pomoči, kot so pomoč centra za socialno delo, nevladnih organizacij, prijava nasilja, umik v krizni center ali varno hišo in podobno. Priskrbimo ji telefonske številke, kamor lahko pokliče, ko se bo odločila za pomoč. Predvsem pa spoštujte njene odločitve in ji ne vsiljujte svoje predstave o pravilnem načinu in hitrosti reševanja situacije. Nudenje opore žrtvi nasilja je lahko za posameznico ali posameznika naporno in čustveno izčrpavajoče. Ne pozabite torej tudi na skrb zase in svoje osebne meje ter se umaknite, kadar ne zmorete več.

Policija letno obravnava približno 1250 kaznivih dejanj, kjer je žrtev nasilja ženska. Nasilje v družini je možno prijaviti na več načinov, in sicer ob nujnih primerih s klicem na 113, po telefonu na anonimno telefonsko število 080 1200 ali anonimno preko e-pošte na spletni strani policije.

Ob prihodu na kraj policisti najprej ločijo žrtev in storilca ter z vsakim posebej opravijo razgovor. Pozorni so tudi na morebitno prisotnost otrok. V primeru da kdor koli od udeleženih potrebuje zdravniško pomoč, pokličejo na kraj tudi reševalce. Po potrebi se opravi tudi ogled kraja kaznivega dejanja in fotografirajo morebitne poškodbe. Če so v nadaljevanju potrebni nujni ukrepi za zaščito žrtev, se storilcu lahko izreče ukrep prepovedi približevanja ali pridržanje. Žrtev lahko odide tudi v varno hišo, če sama želi, sicer pa ob izrečenem ukrepu prepovedi približevanja žrtev ostane doma, medtem ko mora storilec zapustiti dom. Informacije o policijskem postopku ob nasilju v družini ...

Vedno pozivamo tako žrtve, kot tudi vse, ki so priče nasilja, da nasilje prijavijo, saj lahko le tako prekinemo krog nasilja, žrtev zaščitimo in preprečimo nadaljnje nasilno vedenje storilca, pravijo na policiji.

Stop nasilju nad ženskami
Stop nasilju nad ženskamiFOTO:
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Zadovoljna.si, Vse pravice pridržane Verzija: 478