Vsi smo že slišali za takšno ali drugačno zgodbo o nasilju v družini, predvsem psihično nasilje (v obliki zmerjanja, čustvenega izsiljevanja in groženj). Zakaj ženske pravzaprav ostajajo v tovrstnih razmerjih? Zakaj preprosto ne odidejo in zapustijo svojega partnerja, zakaj ga branijo in zagovarjajo ter se vračajo v sebi škodljivo okolje? Psihično in fizično nasilje sta prisotna tudi v slovenskih družinah in o tem se je treba pogovarjati ter žrtvam po svojih močeh tudi pomagati. O tem smo se pogovarjali s psihoterapevtko dr.  Veroniko Podgoršek, eno izmed članic Fundacije Femmes Sans Frontières – Ženske brez meja in pobudnic pojekta »STOP! nasilju, ženske in dekleta«.  

V lokalnem okolju, kot drugod po svetu, je statistika nasilja nad ženskami nedopustna. V Sloveniji je vsaka druga vsaj enkrat v življenju žrtev nasilja. Več kot 95 odstotkov povzročiteljev nasilja je storilcev, moških nad ženskami. Zlorabljena ženska potrebuje v povprečju sedem let, da spregovori. Več kot 35 odstotkov je t. i. grdih ločitev, kjer so žrtve tudi otroci. Na vsakem koraku je, navkljub napredni zakonski podlagi, prisoten neuspeh ob varovanju žrtev in pregonu storilcev. Delež neprijavljenjega nasilja je višji od uradih podatkov, zato ga je težje preganjati in v izrazito patriarhalnem okolju je toleranca do nasilja še višja.   

 »Nasilje ni konflikt, zato zanj ni opravičila. Nasilje ni posledica vedenja žrtev, zanj so odgovorni povzročitelji. In njim moramo znati reči STOP!«

Zdi se mi, da se obravnavi nasilja nad ženskami pri nas še vedno daje premalo pozornosti in da se ne zavedamo, kako pogosto to dejansko je. Se strinjate?

Vsekakor se strinjam. Lahko bi rekla, da povsem premalo pozornosti dajemo vsakršni obliki nasilja nad komer koli. Nad ženskami, nad moškimi, mladimi, ženska nad žensko, moški nad moškim, mladi med seboj, fizično, besedno, nebesedno, prikrito – spletno, mobing, anonimne lažne in zlonamerne obtožbe in še bi lahko naštevali. Oblik nasilja je žal veliko in s tem je velika tudi razsežnost nasilnega početja. 

Kakšne so dejanske razsežnosti družinskega in partnerskega nasilja?

Tega ne ve v bistvu nihče. Nekaj so statistični podatki (in ti kažejo boleče številke), a vsi vemo, koliko tega je še skritega. Kolikor tega je, je vsekakor preveč ali, bolje rečeno, sploh ne bi smelo biti.

Kaj bi morali po vašem mnenju še narediti, da bi se situacija izboljšala? Še več govoriti in pisati o tem? Bi moralo o tem javno spregovoriti tudi več žrtev?

Vse, kar ste našteli, bi seveda pomagalo in zagotovo še veliko več. Težava je ta, da pogosto ravno storilci ostajajo nekaznovani in skriti. Med drugim pa bi morale biti veliko večje in strožje tudi kazni oziroma sankcije. Priča smo namreč temu, da storilci pravijo: 'Kaj mi pa morejo', in žrtve: 'Kaj pa sploh lahko naredim … Nič ne pomaga'.

Partnersko nasilje pri nas še vedno spremljajo številni predsodki in stereotipi, na primer, da si je ženska udarec zagotovo zaslužila.

To je pogosto zelo grda in predvsem znova zelo boleča in nenazadnje nasilna obtožba. Metati vse primere, vse osebnosti, vse ljudi in pare v isti koš, je enostavno nesprejemljivo. Pogosto pravijo tudi za tiste, ki se jih prevara, da so si že zaslužili, da je že bilo nekaj narobe … Pa ni vedno tako preprosto. Obstajajo primeri, kjer to drži in tam zadaj so za tovrstno ravnanje določeni vzorci, psihične strukture posameznika ali para, nikakor pa ni temu vedno in povsod tako. Eni ljudje res naredijo vse, da so tepeni ali da dobijo razlog, da pretepejo ali so kakorkoli drugače nasilni, ker ohranjajo vzorec zlorabe, zavrženosti, ponižanja, ki so ga bili navajeni iz mladosti živ. Ga poznajo, zato jim je domač in jim omogoča odnos, kljub temu, da je ta odnos boleč in patološki. Tako si npr. dekleta, ki so odraščale v družini, kjer je bilo prisotno nasilje, pogosto tudi same kasneje najdejo nasilnega partnerja. 

Marsikatera ženska bi rada iz nasilnega odnosa izstopila, a se boji oziroma ne zna. Kakšen nasveti bi dali nekomu takšnemu? 

Vsekakor je potrebna pomoč. Obdati se je treba z ljudmi, ki jim bodo na njihovi začrtani ali želeni poti pomagali, ker sami ne bodo zmogli. Vprašati pa se je treba tudi, česa se zares bojiš? Boš tako preživel (ne živel) vse življenje? Kaj si pripravljen narediti za spremembo? Predvsem pa tudi, ali si spremembe zares želiš?

Pogosto tudi težko razumemo, zakaj ženske leta in leta prenašajo nasilje, zakaj ne poiščejo pomoči ... Kaj moramo razumeti v takšnih primerih?

Res je. Oseba pogosto misli, verjame, da si to zasluži, da drugega ni vredna oziroma da je sama nevredna ali stalno upa, da bo bolje, kot je upala že nekje v otroštvu in spremembe niso bile dovoljene, morda celo kaznovane. Še in še bi lahko naštevali. No, v takih primerih so v ozadju nezdravi, boleči, patološki vzorci, tudi osebnostne motnje, ki so za človeka lahko izjemno zavezujoči. Da iz njih izstopi, je potrebno globlje razumevanje samega sebe. Treba je dobiti globlje odgovore na to, kaj si, zakaj si to, kar si, kako sebe dojemaš, kako misliš, da te drugi vidijo, kako se vedeš in zakaj, kakšne so tvoje vrednote in zakaj, so resnično tvoje. Ob tem pa je treba predelati še najrazličnejše travmatične dogodke, ki jih posameznik nosi v sebi.

So kakšne karakteristike oziroma opozorilni znaki pri osebah, ki bi se jih morali izogibati? Lahko to prepoznamo, še preden se z nekom spustimo v odnos?

Da se tega zares zavedate, ste morali že veliko narediti na sebi in na poznavanju psihologije človeka, kajti sicer te vzorci hitro potegnejo v 'že poznani' odnos. Ne smemo pozabiti pa tudi tega, da ljudje lahko kar nekaj časa kažejo povsem drugačen obraz. Da nekoga spoznaš, moraš iti v odnos, in ko si v odnosu, ne moreš več reči, da nisi bil ali zakaj nisi vedel. Saj nisi mogel. 

Ženske, ki so žrtve nasilja, si morajo verjetno povsem na novo zgraditi samopodobo in pridobiti samozavest, da se sploh zavedo, da so polnopravna človeška bitja, ki si prav tako kot drugi zaslužijo spoštovanje in srečo. 

Res je. Bi pa znova rekla, da to velja za vse, ne samo za ženske, ki se jim dogaja nasilje, tudi za moške. Ne pozabimo, da znajo biti ženske močno nasilne nad moškimi, otroki in nad drugimi ženskami. STOP! Nasilju velja za vse, ki so zlonamerno nasilni in za vse oblike. 

Vedno več je nasilja v mladih družinah. Od kod to izvira? Zakaj mladi moški čutijo 'potrebo' po nasilju, da nad žensko izživljajo svojo moč? So to finančne težave ... 

Razlogi so zelo različni. Je pa pogosto za nasilnim početjem občutje nemoči, želja po nadvladi, po kontroli, strah pred zavrženostjo, zapuščenostjo ali zavist.

Ženske v takšnih situacijah, ki imajo majhne otroke, skrbi tudi to, kako to vpliva na otroke ... Kaj narediti, da se vzorci ne ponavljajo?

Ja, res je, da čisto preveč pogosto beremo knjige o vzgoji, kako bomo druge spreminjali in naredili dobre, neustrašne, borce itd. A 'žal' stvari niso tako preproste. Najbolj pomembno je, da razumemo sami sebe in svoje ponotranjene vzorce. Vprašajte se, kako so vas kaznovali in kako danes kaznujete vi? Kako so vam kazali občutke ljubljenosti in kako jih vi? Kot otrok nečesa niste smeli in si danes to dovolite, preprečujete pa svojim otrokom? Tukaj je treba začeti, torej globoko pri sebi! 

Koliko poklicna in družbena situiranost pripomore k temu, da ženska ne dovoli nasilja? Ali je izobražena in samostojna ženska v takšnem odnosu bolj samozavestna? Prej reče dovolj in odide?

Žal ne. Ne biološka starost ne izobrazba ne podata čustvene zrelosti osebe.

Veliko je primerov, ko je mlado dekle zanosilo, pustilo šolanje, narejeno ima tako samo srednjo šolo, on jo vzame pod okrilje, skrbi za finance in potem se začne nasilje. Ona je povsem nesamostojna, finančno odvisno, tukaj pa je še otrok. Kako iz tega? Kam iti? Kako v takšnih primerih pomaga država? 

Iskreno povedano, težko. Tukaj pridemo do paradoksa, ko marsikdo reče, da je najlažje oditi. Kako to pogosto ne drži. V mnogih primerih je prav oditi veliko težje in začeti znova. A vedno je pot naprej. Tega se je v prvi vrsti treba zavedati. Predvsem pa se mora posameznik vprašati, kaj si želi in kaj je za to pripravljen sam narediti. Človek lahko ima vse (si finančno preskrbljen), pa nima ničesar. Vedno lahko začnemo znova in dobimo življenje v svoje roke. Najbolj pomembno pa je imeti mir v duši in življenje živeti in ne zgolj preživeti.