Obiščemo jih večkrat na dan, a o njih govori le malokdo. Nemška pisateljica Nina Sedano je zato o njih napisala celo knjigo: o straniščih, njihovi kulturi, njihovi zgodovini. Najverjetneje je ena izmed redkih, če ne celo edina ženska, ki je obiskala prav vsako državo članico Združenih narodov. Pa tudi njihova stranišča. Javna in zasebna. Leta 2014 je o svojih potovanjih po svetu napisala knjižno uspešnico Die Ländersammlerin (Zbirateljica držav). Sedaj svojo zgodbo (tokrat s poudarkom na staniščih) nadaljuje v knjigi Happy End – Die stillen Örtchen der Welt (Srečni konec – tihi kraji sveta).

Kje so javna stranišča najlepša?

Če bi lahko izbirala, kje bi najraje šla na javno stranišče, bi izbrala Dunaj. Pravi namreč, da ima na stranišča v avstrijski prestolnici zelo lepe spomine, poleg tega pa jih niti ni težko najti, saj so prav vsa označena na zemljevidu mesta, ki ga lahko kupite v vsaki trafiki. Nina pravi, da jo je še posebej očaralo javno stranišče v podhodu, ki vodi do mestne opere. »Zasnovano je v secesijskem slogu in ima veliko kulturno vrednost, kar je za javno stranišče precej nenavadno. Pisoarji so bili zasnovani kot usta, kar gre verjetno pripisati bližini same opere. A žal so jih medtem že odvili, ker naj bi usta preveč vznemirjala ljudi. To se mi je zdelo smešno, saj gre vendar za umetnost,« pravi Sedanova. Če pa bi radi obiskali javno stranišče v kakšni bolj oddaljeni državi, pisateljica priporoča obisk Hongkonga, kjer je v eni izmed zlatarn naletela na stranišče, narejeno iz čistega zlata.

V svoji knjigi piše tudi o stranišču na mednarodni vesoljski postaji, čeprav ga (še) ni obiskala. Pozanimala se je namreč, kako je zasnovano in kako deluje. »Res pa je, da ne vem, kako se človek počuti v takšnem stranišču. Bi pa rada enkrat preizkusila,« pravi Sedanova, ki je bila prijetno presenečena tudi nad nemškimi javnimi stranišči, še posebej nad lokalno iniciativo 'prijazno stranišče'. Gre za poseben znak, ki je nalepljen na nekaterih restavracijah in lokalih, pomeni pa, da lahko tam stranišče brezplačno obiščejo tudi mimoidoči, ne samo gostje. Iniciativo je podprla tudi država, ki restavracijam in lokalom s tem znakom nudi subvencije za redno vzdrževanje toaletnih prostorov. To naj bi bilo namreč ceneje, kot bi bila izgradnja javnih stranišč po vasicah in manjših mestecih.

Za čisto stranišče ji ni težko plačati

Uporaba javnih stranišč glede na izkušnje Nine Sedano nikjer na svetu ni povsem brezplačna. »Povsod je tako, da so na nekaterih lokacijah stranišča plačljiva, na drugih pač ne. A če je stranišče čisto, tudi sama brez težav plačam za njegovo uporabo oziroma čistilki stisnem kak evro,« pojasnuje Sedanova in dodaja, da poklic čistilke po vsem svetu sodi med manjvredne poklice. Pravi, da se je na svojih potovanjih izredno rada zapletla v pogovor z ženskami in moškimi, ki skrbijo za red in čistočo v straniščih, saj so ji znali prav vsi povedati veliko koristnih informacij in prisrčnih anekdot. »Neka čistilka mi je vztrajno zatrjevala, da so moški ob obisku toalete veliko manjši packi kot ženske. Temu lahko glede na dosedanje izkušnje z javnimi stranišči pritrdim, saj je po mojih opažanjih pri ženskah tako: bolj, kot so naličene, manj si umivajo roke.«

Malo in veliko potrebo bi morali opravljati čepe

Nina je med svojim popotovanjem izvedela tudi veliko koristnih informacij o samih 'aktivnostih', ki jih opravljamo na stranišču. Tako je bila denimo poučena, da branje na stranišču sploh ni zdravo in da velike potrebe ne bi smeli opravljati sede, temveč čepe, ker naj bi bil to veliko bolj naraven položaj za praznjenje črevesja. Kljub temu lulanja in kakanja čepe ne priporoča: »Pri tem sem imela s svojimi kratkimi nogami vedno težave z ravnotežjem. Povrhu vsega sem morala vedno paziti, da hlače oziroma krilo nista padla v odtok. Sicer pa se v javnih straniščih nikoli nisem niti usedla na školjko, raje sem nekoliko lebdela nad njo. Predvsem zaradi higiene in boljšega občutka,« zaključi Sedanova.