Toplo poletno sonce počasi tone v Sredozemsko morje. Giusi Nicolini, županja občine Lampedusa, istoimenskega otoka in nekaterih sosednjih manjših otočkov na jugu Italije, stoji na obali in pogled upira v manjši ribiški čoln. »Tukaj ves čas živimo v strahu,« pravi 54-letna Italijanka. »Ko sem prevzela funkcijo županje, si nisem mislila, da bom imela v svojem kraju kdaj opravka s toliko mrtvimi.« Otok, ki ga upravlja od leta 2012, je namreč postal zatočišče beguncev iz Afrike in arabskih držav.

Lampedusa je najbolj obremenjena fronta v bitki Evrope proti beguncem. Na tisoče ljudi je na begu pred vojno ter v želji po boljši prihodnosti že izgubilo življenje; konec aprila več kot 700 v enem samem dnevu. In temu masovnemu umiranju očitno ne bo tako kmalu videti konca, saj vse več ljudi brez pravega načrta pred grozo in smrtnim strahom, ki ju v njihovih domovinah seje vojna, beži v Evropo. In Lampedusa za večino predstavlja vrata v osrčje tega kontinenta, saj je od Tunizije oddaljena samo dobrih 110 kilometrov, od libijske prestolnice Tripoli jo loči približno 320 kilometrov.

Kako rešiti otok pred tistimi, ki se želijo rešiti

V zadnjih letih je število beguncev na Lampedusi skokovito naraslo. V Afriškem rogu namreč naraščata revščina in kriminal, razmere v Siriji se slabšajo, Libija se po vojni nikakor ne more ponovno postaviti na noge. Z Urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) so pred nedavnim sporočili, da je v prvih štirih mesecih letošnjega leta preko Sredozemskega morja v Evropo zbežalo več kot 40 tisoč ljudi. To je skoraj štirikrat toliko kot leta 2012, ko je Giusi Nicolini prevzela župansko funkcijo.

Za tako skokovit porast je med drugim kriva tudi politika preostalih držav v Sredozemskem morju. Malta se je namreč odločila omejiti porast ilegalnih pribežnikov, zato je začela zmanjševati svoje reševalne akcije in s tem tako rekoč odrekla pomoč beguncem, ki se sredi morja znajdejo v težavah. Španija je po drugi strani ob svojih obalah začela graditi večkilometrske ograje. Beguncem tako ostane samo Lampedusa. Tukaj bi županja težavo rada rešila drugače. Rada bi zavarovala pribežnike, obenem pa preprečila propad lastnega otoka.

Ženska z ostrimi obraznimi potezami s tem ne misli samo ekonomsko, temveč tudi moralno. »Bistvo človekovih pravic je to, da ne sme biti izjem,« pravi. »Evropejci ne smemo pričakovati, da bodo drugi spoštovali naše vrednote, če mi ne bomo priznavali pravic beguncev.« S svojim odnosom je dodobra pretresla kontinent. »Evropska unija temelji na ideji o prostem pretoku ljudi, blaga in storitev znotraj svojih meja. To, da tistim, ki bi radi vstopili v to skupnost, odpremo vrata, pri številnih vzbuja neprijetne občutke,« ugotavlja Nicolinijeva in dodaja, da veliko vlogo pri tem igra temperament. »Bolj kot se premikate proti severu, bolj so ljudje občutljivi in dvomljivi. Tudi glede priseljencev.«

V Nemčiji in Franciji se v zadnjih tednih vrstijo demonstracije proti priseljevanju, v Skandinaviji na narod poskušajo vplivati stranke, ki so skeptične do migrantov. Na drugi strani se Italija zavzema za to, da bi Evropa namenila več denarja iskanju in reševanju beguncev ter zagotovila boljšo koordinacijo azilnih postopkov. A kljub obljubam, da bodo težavo rešili, se notranji ministri držav EU še niso mogli zediniti glede nove določitve kvot za pravično razdelitev beguncev med države članice.

Tako, kot je negotova prihodnost evropske migrantske politike, se zdi negotova tudi prihodnost Giuse Nicolini na županskem stolčku Lampeduse. Mnogi prebivalci ji očitajo, da dobrih 20 kvadratnih kilometrov velik otok spreminja v begunsko pristanišče. Kritiki so prepričani, da si Lampedusa tega enostavno ne more privoščiti in da bi bilo pametneje vlagati v turizem, od katerega živi večina tamkajšnjega prebivalstva.

Od sonca ožgana trupla na belih obalah

Razen peščice ribičev večina od približno 4.500 prebivalcev Lampeduse živi od turizma. Odgovor na vprašanje, zakaj je temu tako, ponujajo številne prečudovite plaže in kristalno čisto morje. Človek skorajda ne bi opazil, da se ravno tukaj odvija ena najhujših humanitarnih katastrof sodobnega časa. Tako pa morje skoraj vsak dan na bele plaže naplavi trupla beguncev, ki jih je pot na svobodo stala življenja. Ribiči vsako jutro izplujejo v strahu, da se bodo v njihove mreže namesto sardin ujela trupla. Danes se na Lampeduso zateče 2500 migrantov mesečno. Pred nekaj tedni je v tamkajšnje pristanišče iz Libije priplula ladja, potniki katere so preživel eksplozijo plina. Veliko jih je imelo hude opekline. Nicolinijeva jih je vse sprejela, jim ponudila streho nad glavo in se pri vladi zavzela zanje.

Koliko pogrebov je v času svojega županovanja že organizirala, ne ve več. Pri sto in nekaj je prenehala šteti. Dela tako rekoč 24 ur na dan. Svoje utrujene oči skriva za prestižnimi sončnimi očali in močno naličenim obrazom. Je poročena, a nima otrok. »Je že v redu tako, vsaj niso žrtve mojega dela,« pravi. Govori hitro in glasno, premor naredi samo za požirek kave ali dim cigarete.

Javne ustanove samevajo

Nicolinijeva je na Lampedusi že kot otrok preživljala brezskrbna poletja s svojo družino na plaži ali med raziskovanjem pečin in jam. Pozneje se je odločila za študij političnih ved na Siciliji in se po diplomi vrnila domov ter se zaposlila v naravnem rezervatu. Kmalu je bila imenovana za direktorico, na čelu družbe je ostala kar dve desetletji. Nato so jo prijatelji prepričali, da se je leta 2012 potegovala za županski stolček. Otok so namreč obvladovali podkupljivi uradniki: eden izmed njih je bil pozneje celo obsojen na pet let zapora. »Zmage si resnično nisem obetala,« pravi. Prav tako ni pričakovala, da se bo morala namesto s pticami selivkami ukvarjati z utopljenimi begunci.

A večina prebivalcev otoka je medtem že začela sovražiti dejstvo, da ime njihovega otoka povezujejo z razcapanimi množicami pribežnikov. In za tako stanje krivijo prav županjo, češ da naj bi se v času njenega mandata Lampedusa razvila v eno izmed najbolj prehodnih begunskih pristanišč v Sredozemlju. Hkrati lahko sprejmejo in začasno namestijo tudi do 700 pribežnikov, kar prebivalce navdaja s strahom; bojijo se namreč, da bodo oblasti začele potrebe beguncev postavljata pred njihove lastne. Konec koncev je Nicolinijeva v Rimu za pribežnike uspela izboriti 20 milijonov evrov, domačini pa se morajo zadovoljiti z drobtinicami državnega proračuna.

Prebivalci Lampeduse so prepričani, da ima njihov otok že brez beguncev dovolj težav: težijo ga visoka stopnja brezposelnosti, slaba infrastruktura in slaba zdravniška oskrba. A še najbolj jih je strah, da bo poplava beguncev začela ogrožati največji vir dohodka na otoku: turizem. »Do naših težav je Nicolinijeva povsem hladnokrvna,« se pritožuje Salvatore Cappello, lastnik ene izmed tamkajšnjih restavracij, ki predseduje združenju tamkajšnjih gospodarstvenikov. Nicolinijeva naj bi se po njegovem prepričanju potegovala za mednarodno priznanje za svoja prizadevanja na področju begunske problematike. »Kaj pa bo z nami?« se sprašuje.

Izven sezone je otok videti osamljen in zapuščen. Večina hotelov je zaprtih, na razglednicah in spominkih v kioskih se nabira prah. Na terasah hotelov sedijo samo novinarji, ki čakajo na naslednjo ladjo z begunci. Migranti v majhnih skupinah brezciljno tavajo po ulicah in prosjačijo za cigarete ter telefonske kartice. Velika rumena cerkev na otoku je večinoma prazna. V njej se tu in tam zberejo samo begunci, ki se bogu zahvaljujejo za to, da so živi dosegli Evropo ali žalujejo za tistimi, ki nevarnega potovanja niso preživeli.

Pomagati mora vsa Evropa

Nicolinijeva pravi, da trdo dela na tem, da bi izboljšala javno podobo Lampeduse; namesto kot begunsko pristanišče, bi ga rada svetu predstavila kot kraj, kjer lahko obiskovalci na peščenih plažah opazujejo morske želve med valjenjem jajc in uživajo v neokrnjeni naravi. A za dosego tega cilja potrebuje solidarnost vseh Evropejcev. »Če bi nas rade severnoevropske države resnično podprle, potem naj svoje turiste povabijo k nam,« pravi. Za tovrstne želje pa se uradni Bruselj ne čuti odgovornega. Namesto tega so voditelji EU pred kratkim odločili, da bodo potrojili finančna sredstva za reševanje na morju. Kritiki, med katerimi je tudi Nicolinijeva, s tem niso zadovoljni. Pravijo, da bi lahko le širitev operativnega območja rešila več življenj.

Medtem ko se članice EU še naprej prepirajo okrog vprašanja, kako bi si razdelile pribežnike, Nicolinijeva išče pragmatične rešitve. Skupaj z drugimi pristaniškimi mesti v Grčiji in Španiji želi ustanoviti združenje, znotraj katerega si bodo prizadevali za oskrbo pribežnikov. Manjša ladja bo še istega dne približno 40 mladoletnih migrantov z Lampeduse prepeljala na Sicilijo in od tam naprej na celino. »Veliko teh otrok bo kmalu živelo na ulicah Rima ali Neaplja, brez dokumentov, brez nekoga, ki bi skrbel zanje,« žalostno pravi. Prepričana je, da je čas, da Evropa spozna, da ima tudi človeško plat. »Premagati moramo strah, da bomo v Evropi z begunci izgubili moč, saj lahko v resnici pomagamo ljudem, ki so se pred nasiljem in vojno po pomoč zatekli prav k nam. Ker veljamo za varno celino. Na to bi morali biti ponosni,« sklene Nicolinijeva.