Britanka Megan Stephens (ime je izmišljeno, ker se mladenka boji, da bi jo našli ljudje iz preteklosti) danes šteje 25 pomladi. Glede na svoja leta bi morala prekipevati od življenjske energije, ambicij in živahnosti, a ona je povsem skrušena. Njen vsakdan je zaznamovan s strahom, da se bo preteklost nenadoma pojavila na vratih njenega doma. Njena čustva niso nič nenavadnega, če povemo, da so pred 11 leti, ko ji je bilo vsega 14 let, zvodniki in tihotapci z belim blagom njeno telo prodajali za drobiž. Po podatkih Združenih narodov je Megan ena od približno 2,4 milijona žrtev trgovine z ljudmi. 80 odstotkov teh žrtev izkoriščajo kot spolne sužnje. Z eno sužnjo lahko njen 'lastnik' zasluži od 650 do 1.400 evrov na teden.

Zgodba mlade Britanke se bere kot srhljiv roman. Govori o tem, kako je bila ranljiva in naivna najstnica na dopustu v Grčiji prodana v spolno industrijo. Prisilili so jo, da je 6 let delala kot prostitutka – po bordelih, na ulicah, v umazanih hotelskih sobah. Potem ji je končno uspelo zbežati iz življenja stalnega psihičnega in spolnega izkoriščanja. Zgodba ni tragična samo zaradi sadističnega nasilja, ki ga je morala deklica prestati, temveč tudi zaradi dejstva, kako hitro je zdrsnila v ta začaran krog izprijenosti in kako težko se ji je zdelo pobegniti iz njega. »Okradejo te vse identitete,« pravi Megan. Izkušnja, ki jo je prestala, se pozna na njenem obrazu, na načinu, kako govori. Njen pogled je prazen, odsoten, kot da so jo ugrabitelji poleg dostojanstva oropali tudi čustev.

Megan je imela težko otroštvo. Starša, ki sta imela oba hude težave z alkoholizmom, sta se ločila, ko je imela vsega štiri leta. Njeno otroštvo je bilo kaotično in polno prepirov ter dretja. »Nikoli mi nihče ni postavljal meja in pravil ter me učil o življenju,« danes ugotavlja mlada Britanka. Pri 14 letih se je z mamo odpravila na dopust v Grčijo. Spominja se, da si je takrat želela samo »biti ljubljena«. Ko je torej prvi večer v lokalnem baru na plaži zagledala Jaka, zapeljivega in šarmantnega Albanca, se je takoj odzvala na njegove znake naklonjenosti. V le nekaj dneh je bila prepričana, da je našla ljubezen svojega življenja, zato je mamo prepričala, da za nedoločen čas podaljšata svoje bivanje v Grčiji.

Težko je razumeti, zakaj je mama takrat brez večjih težav pristala na to, da ostaneta v Grčiji in da se Megan le po nekaj dneh prijateljevanja preseli k svoji novi ljubezni. »Mama takrat ni bila ravno dober človek. Njeno življenje je bilo posvečeno alkoholu,« pravi 25-letna Britanka in doda, da je tudi ona našla ljubezen. »Zaljubila se je v lastnika tamkajšnjega lokalnega bara. No, ne vem, ali se je zaljubila vanj ali v to, da ji je ves čas stregel alkohol.« Obema se je zdelo, da jima Grčija ponuja priložnost za nov začetek. »Ko sva zapustili Anglijo, sva za seboj pustili tudi življenje, ki sva ga poznali do takrat.«

Jak, temnolas in temnook mladenič, je bil na začetku pozoren in prijazen, se spominja Megan. Kljub jezikovni oviri, zaradi katere nista mogla ravno veliko komunicirati z besedami. Danes ve, da je bila takrat skrajno naivna. »Sama sem se tako odločila,« se zaveda. »Res je lepo ravnal z mano, zato sem mu slepo verjela. Ljubila sem ga z vsem srcem in bila sem prepričana, da tudi on ljubi mene. Najina zgodba je bila pravljična, popolna.« A sčasoma je šarm zamenjal vse hujši nadzor. Jakovo vedenje se je spremenilo. Začel je govoriti o tem, da je njegova mati zbolela za rakom in kako njegova družina sedaj potrebuje več denarja za njeno zdravljenje. »Dejal je, da sanja o otrocih in veliki, razkošni hiši, v kateri bi živeli kot prava družina,« se spominja Megan. A da bi to lahko uresničila, se morata preseliti v Atene, kjer bi jima lahko njegov bratranec priskrbel dobro plačano službo v restavraciji. Megan se je strinjala s tem, čeprav je to pomenilo, da bo morala zapustiti mamo.

Prva spolna izkušnja je bilo golo posilstvo

Ko sta mlada zaljubljenca prispela v Atene, se je Megan znašla v krempljih dobro organiziranih zvodnikov in trgovcev z belim blagom. Najprej ni dojemala, kaj se dogaja. Šele ko ji je Jak pred neko poslovno zgradbo v roke porinil kartonsko škatlo in ji naročil, naj jo odnese moškemu v najvišjem nadstropju, je začela sumiti, da je nekaj narobe. »Spomnim se, da sem se tresla in se vso pot navzgor spotikala. Počutila sem se čudno.« Moški, ki ji je odprl vrata, jo je zvlekel v majhno sobo brez oken, v kateri je bila samo postelja. Ob vznožju je bila na stojalo pritrjena kamera. »In tako se je začelo,« se spominja Megan. »Enostavno me je posilil in vse skupaj tudi posnel. Bila sem paralizirana, saj sem bila v šoku. Česa takega nisem pričakovala.«

Megan je nemočno obležala na postelji, obdala s krvavimi madeži na rjuhi. Moški je vanjo vrgel kup 50-evrskih bankovcev. Ko je odhajala, je pogledala na škatlo, ki jo je prinesla, in šele takrat ugotovila, da je bila polna papirjev, na vrhu pa je bilo kar nekaj zavojčkov kondomov. To je bila njena prva spolna izkušnja. »Še danes se krivim za to, da takrat nisem enostavno zbežala.« A ni odšla. Začela je seksati za denar. S popolnimi neznanci. Na začetku je imela do 8 strank na dan. Pravi, da je še vedno brezpogojno ljubila Jaka in bi zanj »naredila vse«. Prepričal jo je, da je prostitucija edini način, kako zbrati dovolj denarja za njuno svetlo ter bleščečo prihodnost z veliko hišo in kopico otrok. Do nje je bil občasno še vedno zelo pozoren, a že naslednjo minuto jo je porinil v roke novemu pohotnežu. Ko ga je prosila, da bi prenehala s tem početjem, ji je zagrozil, da bo dal ubiti njeno mamo. Sčasoma se je njena samozavest zmanjšala do točke, ko ni bilo več izhoda. Postala je povsem odvisna od Jaka in njegove mreže sodelavcev iz podzemlja.

Megan se je znašla v psihični megli. Bila je podhranjena in izčrpana. Šestkrat je zbolela za sifilisom in salmonelo. In če se ni obnašala tako, kot so želeli zvodniki, je bila kaznovana z nasiljem. Nekoč jo je Jak, ki ga je tako zelo ljubila, brutalno udaril v obraz in jo za lase vlekel po celi sobi. »Take stvari so se dogajale ves čas. Še sedaj imam okus po krvi v ustih.« Na neki točki je Jak izginil in jo prepustil drugemu zvodniku, ki mu je bilo ime Christoph. Ta jo je prodajal povsod, kjer bi z njo lahko kaj zaslužil. Od hotelov do bordelov in zasebnih stanovanj. Ves čas ujetništva je morala mami, ki je še vedno živela z lastnikom bara na obali, pošiljati razglednice in ji pisati, kako dela v restavraciji in kako srečna je s svojim novim življenjem v Atenah. Če tega ne bi storila, bi ogrozila njuni življenji. Poleg tega jo je bilo sram, da je bila tako naivna.

»Ti zvodniki so resnično zelo pametni. Želim, da ljudje razumejo, da ni tako preprosto vstati in oditi,« je zapisala v knjigi spominov na to obdobje. »Morala bi vstati in oditi, a nisem, ker so imeli nad mano ne samo fizično, temveč tudi psihično premoč. V bistvu so vzeli identiteto, ki sem jo imela, in jo spremenili v njihovo lastnino. V nekaj, kar so lahko nadzorovali. Postala sem njihov robot.« Njen občutek lastne vrednosti se je zmanjšal do te mere, da ni več prepoznala svojega lastnega uma. In še vedno je bila samo najstnica. Ni ji bila dana nobena možnost, da bi zrasla v odraslo osebo, sposobno sprejemati lastne odločitve. Nekajkrat so jo v roke dobili policisti in jo odpeljali na postajo, a jo je bilo preveč strah, da bi jim povedala resnico. Bala se je namreč, da so povezani z njenimi 'ugrabitelji'.

Po šestih letih je pristala v bolnišnici

Po šestih letih nenehnega prodajanja svojega telesa se je Megan povsem zlomila. Prepeljali so jo v bolnišnico, kjer je morala ostati tri mesece. Izolirana od zunanjega sveta, se je začela sčasoma počutiti dovolj varno, da je določenim zaposlenim zaupala o tem, kaj se ji je zgodilo. Osebje bolnišnice je takoj stopilo v kontakt z Meganino mamo, ki le nekaj ur vožnje stran ni niti slutila, kakšno grozljivo življenje je živela njena hčerka. Nemudoma je pripotovala v Atene in tako sta bili mama in hči ponovno združeni. Potem, ko so Megan odpustili iz bolnišnice, sta se z mamo vrnili v Veliko Britanijo. A tu se je za mlado Britanko začela nova vojna. Kljub spremembi okolja se je še dolgo borila s travmami iz preteklosti. Bala se je gneče, se začela tresti, če je kdo kakšno besedo povedal malo bolj na glas. Zatekla se je k alkoholu in dogodke iz preteklosti skušala pozabiti tako, da se je podala v razmerje z vsakim, ki je pokazal zanimanje zanjo.

»Bila sem kot zombi. Vse, kar sem želela, je bilo piti, nikakor pa ne govoriti o tem, kaj se mi je dogajalo v preteklih šestih letih. Globoko v sebi se še vedno počutim kot 10-letna deklica. Seks se mi gabi. Ne vem, kaj pomeni 'ljubiti se', ker sem bila vedno deležna le grobega, nasilnega seksa. 'Ljubiti se' se mi zato ne zdi naravno. V vsakem razmerju po povratku iz pekla sem morala biti močno pijana, da sem komur koli dovolila, da me vidi golo ali mu dovolila, da se me dotakne. Seksu nisem mogla reči ne, ker sem bila še vedno prepričana, da je to vse, kar si moški pač želi od ženske. V resnici sovražim seks. Ne morem ga ceniti in uživati v njem. V mojih očeh je spolnost nekaj grozljivega,« se je izpovedala v knjigi o svoji travmatični izkušnji.

Megan je sčasoma pridobila dovolj samozavesti, da si je poiskala službo. A še vedno se je vdajala alkoholu in iskala način, kako opraviti s preteklostjo. Svojo težko izkušnjo je zaupala kolegu, ta pa je o tem nemudoma obvestil neko organizacijo, ki pomaga žrtvam trgovine z ljudmi. Stopili so v stik z njo in čez nekaj dni se je znašla v varni hiši v Londonu. »Po vseh pretresih in kaosu, ki sem se ga navadila, je bilo to kot živeti v umirjeni, dobro organizirani družini, ki sem si jo od nekdaj želela.« Danes Megan svoje življenje počasi in previdno ponovno postavlja na noge. Spet ima ambicije, rada bi ustanovila dobrodelno organizacijo, v okviru katere bi pomagala žrtvam trgovine z belim blagom ter se tako zahvalila tistim, ki so v podobni situaciji pomagali njej. Redno obiskuje terapije in se že sedem mesecev ni dotaknila alkohola. Končno ima nekaj prijateljev, ki jim lahko zaupa, dejavna je v lokalni cerkveni skupnosti in poskuša obnoviti močno skrhan odnos z materjo.

Pa Megan kogar koli krivi za to, kar je prestajala v času ujetništva?

»Ne želim kriviti mamo za to, kar se mi je zgodilo,« reče previdno. »Verjamem, da bi lahko imela boljšo vzgojo in da bi me morala starša bolj zaščititi, a razumem, zakaj temu ni bilo tako.« Zanimivo je, da s prstom ne pokaže na zvodnike. Na ljudi, ki so jo dolgih šest let neusmiljeno izkoriščali. Pravi, da je to zaradi mešanice strahu in ljubezni, ki še vedno vladata v njej. Prizna, da je kmalu po tem, ko se je vrnila v Veliko Britanijo, poklicala njenega zadnjega zvodnika Christopha. »Pravzaprav sem se na nek bizaren način zaljubila vanj. Če danes pogledam nazaj, se mi zdi to strašno, a tako je pač bilo. Nekoč je bil edini stalni človek v mojem življenju in najbrž sem se ga navadila ter ga vzljubila.« Pravi, da se je šele pred kratkim v celoti znebila psihičnega ujetništva. A vendarle je zaznamovana za vse življenje. Uničena, oropana mladosti in neodločena. A strokovnjaki pravijo, da počasi okreva, saj na prošnjo, naj se opiše s tremi besedami, tiho, a odločno, reče: »Močna, odločena, polna upanja (hopeful v angleščini). Da, to sem jaz!«