Valentin Vodnik je bil po besedah etnologa Janeza Bogataja "z eno nogo v razsvetljenstvu", kar je razvidno tudi v tej kuharski knjigi, v kateri je želel nadgraditi kuharsko znanje. Njegove spodbude včasih zvenijo podobno današnjim nasvetom za zdravo prehrano, ki jih najdemo v sodobnih revijah in časnikih. Druga odlika kuharice je terminologija. Vodnik je hotel dokazati, da se lahko slovensko izrazoslovje enakovredno primerja z vsemi gastronomski okolji, tako s francoskim kot nemškim in angleškim. V delu je le malo izrazov, ki se Vodniku niso povsem posrečili, meni Bogataj.

Delo nima klasične zgradbe sodobne kuharske knjige, ne začne se denimo s hladnimi jedmi, saj je bila pisana v skladu s takratno "modo" oziroma načinom pisanja, je pojasnil Bogataj. So pa v njej poglavja, kot so "župe" in postne jedi, presenetljivo veliko je zelenjavnih jedi in solat, od mesa pa prevladuje perutnina in divjačina. Omenjena je tudi zelenjava, ki zveni zelo sodobno: artičoke, brokoli, beluši.

Opisani so tudi načini za ohranjanje oziroma naravno konzerviranje jedi, med jedmi pa se najde celo recept za sladoled. T. i. zmrzline, kot sladoled imenuje Vodnik, so si takrat privoščili le pripadniki višjih družbenih slojev. Mehanična izdelava se je namreč uveljavila šele v 19. stoletju, v takšni obliki, kot ga poznamo danes, pa se je sladoled pojavil šele tik pred prvo svetovno vojno, je pojasnil Bogataj.

Vodnikove bukve so prvič izšle leta 1799, doživele pa so dva ponatisa, kar, tako Bogataj, kaže na to, da je knjiga dosegla širok krog bralcev. Številne poznejše kuharice so se zgledovale po tej kuharici, pri kateri je Vodniku pomagalo to, da je "bil duhovnik, imel dobro kuharico ter znanje in razgledanost", je sklenil Bogataj.