Februarja lani se je Luka odpravil v Španijo na preizkušnjo in hitro je postalo jasno, da želi postati član enega najboljših košarkarskih klubov v Evropi. Družina si je za pogovore in razmislek o njegovi selitvi vzela približno pol leta časa, a so se na koncu odločili, da sprejmejo povabilo Reala in s tem Luki omogočijo svetlo prihodnost v svetu košarke. A ker so med materami in otroci vselej vezi še posebej močne, tudi gospe Mirjam ni bilo lahko. »To, kako se bo znašel v novem okolju, me niti ni tako močno skrbelo, saj je bil že v rosnih letih izredno samostojen otrok, bolj sta me skrbela njegova mladost in pa domotožje – pa tudi to, da ga bom sama preveč pogrešala,« se spominja ponosna mama in doda, da je bilo po treh mesecih bivanja v Španiji, kolikor je sin potreboval, da se je v državi, v kateri le redki govorijo angleško, naučil domače španščine, vse precej lažje.

Rad se ji zaupa

Prvo polovico leta je gospa Mirjam sina obiskala vsakih štirinajst dni, pozneje vsake tri tedne. Enostavno si je želela biti ob njem, saj sta bila že doma zelo povezana. »Še danes se vsak dan slišiva. Mislim, da sva še bolj povezana, kot bi bila, če bi ostal doma. Razdalja je v najinem primeru morda res prednost, saj mi pove bolj konkretne stvari, ki mi jih doma v vsakdanjem ritmu verjetno ne bi,« ugotavlja gospa Mirjam in doda, da tipične najstniške težave in muhe vedno rešujeta ob njenem obisku v Španiji. »Ko grem v Španijo, Luka vedno prespi pri meni v hotelu in takrat sva res veliko skupaj. Že kot majhen fantek se mi je običajno odprl zvečer in še danes je tako. V telefonskih pogovorih nič kaj veliko ne govori o tovrstnih stvareh, ko pa sem pri njem, in na srečo sem lahko zelo pogosto, pa se mi rad zaupa,« nam prizna.

Ko pride domov, najprej plane na hrano

Luka je lansko leto domovino obiskal trikrat, letos bo zaradi napornega urnika prišel le dvakrat. Ko pride domov, po maminih besedah najprej plane na domačo hrano, saj si vedno želi pojesti kaj domačega, najraje pa ima testenine z omako ali s tuno. Sicer se tistih nekaj dni, ki jih preživi v domovini, rad zadržuje doma, v krogu svoje družine, z veseljem pa obišče tudi svoje prijatelje in vrstnike. Poleg treningov v Španiji obiskuje tudi šolo, ki je vse prej kot lahek zalogaj, zanj in za preostale člane mlajše generacije kluba pa skrbi poseben skrbnik – fant, ki tem otrokom predstavlja neke vrste nadomestnega očeta. Zanje ureja vse, kar je povezano s šolo, treningi in tekmami, če je potrebno, jih pelje v trgovino in se po besedah gospe Mirjam resnično trudi, da je otrokom tam kar se da lepo. »Tudi sama sem ga spoznala in je res 'fejst' fant,« priznava mama obetavnega košarkarja in dodaja, da ji je bilo že februarja na preizkusu všeč to, da v klubu velik poudarek namenjajo tudi izobrazbi. »Videla sem, da so stvari pri njih res urejene in takrat sem vedela, da bodo res dobro poskrbeli za sina.«

Kot vsako mamo, tudi gospo Mirjam najbolj skrbi, da bi se Luka poškodoval. »Drugih skrbi v bistvu nimam, saj vidim, da ima res izredno željo ter voljo za udejstvovanje v tem športu. Poškodbe pa so nekaj, kar lahko otrokom ustavi ali celo uniči kariero,« nam svoje strahove zaupa mama mladega košarkarskega upa in v isti sapi doda, da se je s tem strahom pač potrebno naučiti živeti, saj ti otroci veliko trenirajo in lahko zaradi naporov hitro pride do poškodb. Luka jim je morda celo bolj izpostavljen, saj trenira z dve leti starejšimi igralci in s svojim košarkarskim znanjem močno 'štrli' iz povprečja. Obenem pa ga po besedah ponosne mame krasi tudi neverjetna volja. Tudi ko ne trenira, je z mislimi ves čas pod košem. »Luka je sicer res velik talent, a vsi vemo, da to ni dovolj, saj mu brez trdega dela ne bi uspelo. Je priden, vztrajen ter deloven in prepričana sem, da je ravno v tem njegova največja prednost pred soigralci,« pravi gospa Mirjam.

Čeprav je Luka več tisoč kilometrov stran, po besedah mame s pomočjo mobilne aplikacije ves čas spremlja tekme slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu in pridno stiska pesti za naše fante. Na vprašanje, ali verjame, da bo tudi njen sin nekoč nosil reprezentančni dres in na največjih tekmovanjih zastopal barve naše države ter žel podobne uspehe, kot jih sedaj žanjeta brata Dragič, nam gospa Mirjam odgovori pritrdilno, saj vidi, da njen sin resnično živi za košarko. »Ne samo, da je talent, resnično je tudi zelo priden in vestno trenira, ker ima ta šport enostavno rad. In ravno zaradi tega si lahko predstavljam in si želim, da bo tudi on nekoč postal eden izmed ključnih členov naše košarkarske reprezentance, čeprav je do tja še zelo dolga pot in bo potrebnega veliko trdega dela, truda ter volje« je prepričana ponosna mama. Za prihodnost slovenske košarke se nam torej ni potrebno bati.

Luka bo skupaj s svojim očetom Sašom Dončićem, nekdanjim slovenskim košarkarskim reprezentatom, za finale košarke gost v Anini majhni gostilnici, kjer bo spretna kuharica zanju pripravila slastno večerjo, v zameno pa ji bosta pokazala nekaj košarkaških trikov.