Ko so se pred dvema tednoma začela močno tresti tla, so se vsi člani precej številčne družine Šrešta pognali v beg. Hitro so zapustili domačo hišo in šele, ko se je nehalo tresti, so na dvorišču zgroženi ugotovili, da eden manjka. 14-letni Sandeš se je v času uničujočega potresa namreč ravno mudil pri sosedih in še preden je uspel pobegniti na prosto, ga je pod seboj pokopal strop. Ko so se domači nekaj ur po usodnem tresenju prebili do najmlajšega člana družine, je bilo zanj žal že prepozno. Postal je ena izmed več kot 8 tisoč žrtev naravne katastrofe.

Prazen materin pogled

Sandeševa mama še danes s praznim pogledom zre v njihovo napol podrto hiško. Del fasade, ki gleda na ulico, še vedno stoji. Na policah njihove majhne trgovinice je še mogoče videti jajca in rezance. Zadnji del hiše in mansarda, kjer so stanovali, pa sta popolnoma uničena. Za vrati, ki so nekoč vodila v kuhinjo, je mogoče opaziti samo še kupe kamnov in skalovja. Kamnov, pod težo katerih je klonil njihov sin. Kamnov, izpod katerih so sami potegnili njegovo truplo in ga nato v skladu s hindujsko tradicijo tudi sežgali. Če bi namreč čakali na pomoč iz doline, ga morda ne bi mogli več identificirati, saj se je v kaosu skorajda nemogoče prebiti do odročnih gorskih vasic.

»Zelo me skrbi za mamo,« pravi najstarejši brat pokojnika, 24-letni Šjam Šrešta. »Zelo je žalostna.« Sam dela kot inženir v prestolnici Katmandu. Po uničujočem potresu je, tako kot vsa družina, takoj pohitel domov v vasico Kartike in izvedel, da je njegov mlajši brat umrl. Tudi Sandešov stric, ki živi v sosednji vasici, je prihitel pogledat, ali je s sestro in njeno družino vse v redu. Ker so bile vse poti zasipane, bagri pa so se le s težavo prebijali skozi kupe skalovja, ki ga je potres nametal na ozke poti, je kar tri ure tekel navkreber v starih, ponošenih sandalih. Ko je ob prihodu izvedel, da je njegov najmlajši nečak izgubil življenje, se je samo sesedel in planil v neutolažljiv jok.

»Strah nas je«

V stanovanju družine Šrešta, ki ga je še pred kratkim krasila barvita turkizno-modra fasada, je živelo deset ljudi. Danes se v notranjosti zadržujejo samo še podnevi, saj se tla še vedno niso umirila in jih je strah, da bi se že tako zrahljane stene povsem porušile. »Zelo je nevarno, bojimo se,« je povedala teta pokojnega Sandeša Til Kumari. V vasici je opaziti veliko otrok, ki zbegano tekajo naokrog in iščejo odgovore na vprašanja, kot so 'zakaj so se naši domovi porušili' in 'zakaj se tresejo tla'. Vaščani odgovorov ne poznajo ali pa zanje nimajo časa; prav vsi namreč iščejo zavetje. Nihče ne ve, kaj narediti in kam se skriti v primeru, če se bodo tla začela ponovno močneje tresti.

Vse je uničeno

Pogled na nekoč idilično gorsko vasico Kartike je naravnost zastrašujoč. Tam, kjer so še pred dobrima dvema tednoma stale barvite hiške, je danes videti samo še kupe ruševin, med katerimi ležijo lonci, oblačila in ostali osebni predmeti vaščanov. »Vsega nam primanjkuje,« pravi 21-letna Til Kuimari. »Ne samo oblačila, temveč tudi higienske potrebščine, posoda in ostale dobrine, ki so se nam še nekaj dni nazaj zdele povsem samoumevne.« Pravi, da so več ur prelagali kamne in poskušali najti kakšne osebne predmete. Do sedaj brez uspeha. Družina Šrešta si želi ponovno zgraditi svoj dom. »Upamo, da nam bo pomagala država,« pravi sin Šjam. A doslej tja ni prišel še nihče.

Bolečina, ki ji jo pozna samo mati

Mati pokojnega Sandeša je po izgubi najmlajšega sina izgubila vso voljo do življenja. Ko beseda nanese na potres, se nemo obrne stran in se usede pred kup ruševin, ki so bile včasih njena hiša, njen dom. Zaveda se namreč, da tudi če bo družina uspela ponovno sezidati hiško, njen dom nikoli več ne bo enak: manjkal bo sin, ki ji ga je vzela kruta usoda. Rdeče pike, ki v teh krajih običajno krasi čela poročenih žensk, si vse od usodnega dne ni narisala. Kuhanje je prepustila sestri, pogovorom se izogiba. Tudi ko jo sinovi povprašajo o obnovi doma, samo skomigne z rameni. »Pri kamnih,« reče žalostno. Tistih kamnih, ki jo vsako sekundo spominjajo na bolečino, ki jo razume samo mati.