31-letni savdski bloger Raif Badavi je avtor spletne strani Free Saudi Liberals. Leta 2012 so ga aretirali, ker naj bi na svojem blogu žalil islam, in ga obsodili na deset let zaporne kazni, tisoč udarcev z bičem in visoko denarno kazen. Prvih 50 udarcev je prejel januarja letos pred množico ljudi pred mošejo Al Džafali v mestu Džeda. Vsak teden naj bi prejel 50 udarcev, a so bičanje zaradi zapornikovega slabega zdravstvenega stanja vsak teden prelagali. Zdravnik je namreč presodil, da novega bičanja ne bi preživel.

Njegovi soprogi Ensaf Haidar in njunim trem otrokom je pred neizprosno roko savdskih oblasti uspelo pobegniti v Kanado, kjer aktivno sodeluje pri svetovni kampanji za Raifovo izpustitev in za svobodo govora v Savdski Arabiji. V izgnanstvu je napisala knjigo o njuni ljubezni, ki je bila že večkrat na hudi preizkušnji, in o Raifovem boju za svobodo govora ter enakopravnost. Ob tem se že tri leta niti za trenutek ne loči od mobilnega telefona. Čaka namreč, da bodo Raifu v zaporu dovolili, da jo bo lahko poklical. Ti izjemno redki trenutki so dragoceni, pa čeprav trajajo samo nekaj minutk. Običajno imata ravno toliko časa, da mu ona pove, kako so otroci in kako teče svetovna kampanja za njegovo izpustitev.

Prepovedana ljubezen

Že na začetku njune ljubezenske zgodbe je Ensaf ves čas gledala na telefon v upanju, da se bo zaslon zasvetil in jo bo Raif končno poklical. Dve leti sta se mlada zaljubljenca namreč klicala le na skrivaj, prizna v knjigi. Pred tako rekoč prepovedano poroko sta se le nekajkrat imela priložnost en drugemu na hitro zazreti v obraz –to v Savdski Arabiji namreč velja za hudo kaznivo dejanje. Ženske v tej državi ne smejo pokazati svojega obraza nobenemu moškemu, ki ni član njihove družine, kaj šele, da bi kakšnega moškega klicale po telefonu. Čast celotne družine je tam odvisna od stroge čistosti hčere. Ta se o ničemer ne more odločiti sama: za to ima skrbnika moškega spola, ki je lahko oče, brat ali soprog, in ki odloča o njenem življenju.

Čeprav je njena družina poroki močno nasprotovala, sta se Ensaf in Raif borila za njuno prepovedano ljubezen, se leta 2002 poročila in se preselila v Džeda, največje mesto v provinci Makkah. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Nedšua, Dodi in Miriam. Ko so Raifa leta 2012 zaradi njegove spletne platforme za svobodno izmenjavo mnenj aretirali, je Ensaf z otroki pobegnila v Kanado. Od takrat se bori za njegovo svobodo in poskuša otrokom zagotoviti kar se da normalno življenje.

Raifu gre slabo

Kot pravi, gre Raifu slabo, tako fizično, kot tudi psihično. »Sicer še vedno verjame v pravičnost, a okoliščine, v katerih je ujet, so slabe. Svetovna kampanja za njegovo izpustitev je tisto, kar mu daje moč, da zdrži vse, kar se mu dogaja v zaporu,« pravi Ensaf in dodaja, da so odzivi savdskih oblasti, kar zadeva kampanjo, zelo protislovni. »Šele pred kratkim je bila sodba v celoti potrjena, nato pa smo izvedeli, da naj bi njegov primer na novo odprli. Še danes ne vemo, kakšen je položaj, saj se o vsem odloča na skrivaj. Večinoma o novostih v njegovem primeru izvemo šele iz medijev,« pravi obupana soproga.

Ensaf se je knjigo odločila napisati zato, da bi bralci spoznali Raifovo življenje, ki je, kot pravi, navdihnilo njegov boj za svobodo izražanja. Pravi, da je zadovoljna, ker ljudje poznajo vsebino njegovih blogov. »Meni osebno se je zdelo pomembno njega in našo družino opisati kot povsem običajne ljudi, kakršni smo. Solidarnost namreč postane povsem drugačna, ko Raif ni več samo abstrakten primer, temveč se ga razume in dojema kot individualno osebnost z življenjsko zgodbo. S tem je nove razsežnosti dobilo tudi prizadevanje za njegovo svobodo.«

V knjigi je tudi veliko ljubezni.Ensaf med drugim piše o tem, kaj vse sta z Raifom morala prestati za svojo ljubezen. Kot pravi se je ob pisanju nekaterim spominom smehljala, ob misli na druge je bridko zajokala. »Vendarle gre za mojo zgodbo, za moje življenje, v katerem sem doživela obrat za 180 stopinj, kar me je močno spremenilo,« pravi mama treh otrok in v isti sapi doda, da je bilo vseeno večino časa prav zabavno obujati spomine in imeti pred očmi njune skupne trenutke. »Moja ljubezen do Raifa je rasla od dneva, ko sva se prvič videla in raste še danes. Še danes ga vsak dan še bolj ljubim in to je tisto, kar mi daje moč.«

Pravi, da pri pisanju ni razlikovala med dogodki, vse odlomke je pisala z enako vnemo, s podobnimi čustvi. Prepričana je namreč, da v celotno zgodbo sodijo tako pozitivne kot tudi negativne stvari ter dogodki, saj bodo bralci le tako lahko razumeli njega in njih kot družino. »To je naša skupna zgodba in izpustiti nisem želena niti enega samcatega dne.« Upa, da bo tudi njena družina prebrala knjigo in bo končno razumela, zakaj se je odločila prav za Raifa. O njegovi nominaciji za prestižno nagrado pa pravi: »Raif je časten, spoštljiv človek ter ljubeč mož in oče. Tega ne pravim samo zato, ker je moj soprog, temveč predvsem zato, ker je res. Kdor nas pozna kot družino in pozna njegovo zgodbo, ve, da zapor ni pravo mesto zanj. Ta moški ni storil nobenega zločina! Upam, da bo ta nominacija spodbudila prave ljudi, tiste, ki morda dejansko imajo moč, da ga rešijo iz zapora.«

Badavi nasledil ginekologa Mukwegeja

Evropski parlament nagrado saharov vsako leto podeli posameznikom ali organizacijam, ki so se še posebej odlikovali pri svojem zavzemanju za človekove pravice in svobodo govora. Lani je nagrado prejel ginekolog Denis Mukwege iz Konga, v preteklosti pa so nagrado med drugim prejeli tudi pakistanska borka za pravice deklet Malala Jusafzaj, južnoafriški borec za pravice temnopoltih in nekdanji predsednik Nelson Mandela in opozicijska voditeljica iz Mjanmara Aung San Su Či. Letos sta bila poleg Badavija nominirana še demokratična venezuelska opozicija in umorjen predstavnik ruske opozicije Boris Nemcov. Trojico nominirancev vsako leto izberejo evropski poslanci, dobitnika nagrade pa je letos določil predsednik parlamenta Martin Schultz in vodje političnih skupin v parlamentu. Nagrado bodo sicer uradno podelili 16. decembra na svečani prireditvi v Strasbourgu.