Anna in Emma sta obe stari 18 let in sta bili več let najboljši prijateljici. Obiskovali sta isto srednjo šolo in letos tudi maturirali. Pred nekaj meseci pa sta ugotovili, da je med njima več kot le prijateljstvo. Da se privlačita. Da imata med druženjem metuljčke v trebuhu. Odločili sta se, da ljubezni, ki se je razvila med njima, dasta priložnost. A ko sta o svoji odločitvi povedali najbližjim, se je za njiju pričel pravi pekel. Nemški šolski časopis 'Blickkontakt' je z Anno spregovoril o soočenju s spoznanjem, da jo privlačita oba spola.

Na začetku je bilo le prijateljstvo

Anna in Emma sta se spoznali pred nekaj več kot sedmimi leti, ko sta začeli obiskovati isto srednjo šolo. Hitro sta se spoprijateljili, saj so ju družili isti hobiji. Emma se je kmalu po vstopu v srednješolske klopi noro zaljubila v sošolca, zato dekleti nista niti razmišljali o čem več, kot samo o pristnem prijateljstvu. Lansko poletje pa je bilo te ljubezni konec in prav Anna je bila tista, ki je bila Emmi v težkih trenutkih razhoda najbližje. Takrat je Anna opazila, da jo prijateljica privlači. »Sicer takrat še nisem bila povsem prepričana, za kaj gre, a opazila sem, da med nama ni več tako, kot je bilo prej. Na začetku sem se počutila krivo, ker sem mislila, da ni spodobno, da ji tako kmalu po razpadu njenega razmerja razkrijem svoja čustva in ji namignem, da mi je všeč,« se spominja Anna.

Anna je Emmi naslednje jutro poslala SMS sporočilo in ji predlagala, da se dobita na kavi, saj se ni več mogla boriti z zmešnjavo, ki je vladala v njenih mislih. »Navsezadnje se je šele razšla s fantom, poleg tega je bila ženska. Zame to ni bilo že v osnovi nekaj samoumevnega,« se svojih dvomov danes spominja mlada Nemka in dodaja, da se je bala, da njena čustva niso pristna in da je v bistvu samo tolažba pri prebolevanju bivšega fanta. Ko sta se tri dni pozneje v kavarni gledali iz oči v oči, je Anna zbrala pogum in prijateljico vprašala, ali se spomni dogodkov na zabavi. Njen odgovor: delno.

'Nato sva se poljubili. Povsem spontano'

Emmin odgovor Anni ni dal natančnega odgovora na vprašanja, s katerimi se je ubadala pretekle tri dni, zato je morala pogovor nekako napeljati na njun odnos. Želela je izvedeti, ali je po tisti noči še kaj razmišljala o tem. Čeprav se Emma dogodka ni spomnila, sta si začeli dekleti po tej kavi neverjetno veliko dopisovati. Kmalu so se začele poletne počitnice, s tem pa tudi prva večja preizkušnja za njun še ne povsem definiran odnos. Čeprav se takrat nista pogosto videli, so bila njuna čustva vse bolj intenzivna. Odnos sta vzdrževali preko klicev in SMS sporočil, v katerih sta si dali vedeti, da se pogrešata in da sta resnično postali več kot le prijateljici. Energija med njima je bila celo tako močna, da sta se dogovorili za srečanje v naravi. »Nenadoma sva druga ob drugi ležali na jasi. V trebuhu sem čutila na tisoče metuljčkov in nato sva se poljubili. Povsem spontano,« se spominja Anna.

Anno so malo pred tem dogodkom kar tri med seboj nepovezane osebe vprašale, ali je biseksualka. To jo je spodbudilo k razmišljanju. »Spraševala sem se, kaj bodo rekli drugi na to? Kako bo v šoli? A na neki točki je enostavno postalo jasno, da bom šla svojo pot in se ne bom ozirala na to, kaj bodo o moji spolni usmerjenosti rekli drugi,« se je takrat odločila mladenka. Na vprašanje, kako bi definirala svojo spolno usmerjenost, kot iz topa odgovori, da je biseksualka. »Čeprav sem v razmerju z žensko, me tudi moški še vedno neverjetno privlačijo. Pogledu na postavna, natrenirana moška telesa se enostavno ne morem upreti. Kar na koncu šteje, je karakter!«

O svojem razmerju je najprej povedala prijateljici

Anna je o svojem razmerju z Emmo najprej povedala najboljši prijateljici, ki je že od vsega začetka spremljala njuno zgodbo in ji je vedno brezkompromisno stala ob strani. Nato še preostalim prijateljem, za katere je prav tako vedela, da bodo novico dobro sprejeli. To je bil lažji del naloge. No, nato pa je prišla na vrsto družina: najprej brat. Na začetku je bil nekoliko presenečen, a se mu je zdelo pogumno, da Anna tako samozavestno stoji za svojimi stališči. Dejal ji je, naj sledi svojemu srcu in se ne ozira na druge. Nato je mlada Nemka o svojem razmerju povedala še očetu. »Ko sem mu zrecitirala vnaprej pripravljeno obrazložitev stanja, sem vedela, da sem se prav odločila, ko sem spregovorila, saj sem začutila neverjetno olajšanje. Reagiral je dovzetno in mi dejal, da mi bo v vsakem primeru vedno stal ob strani. Svetoval mi je samo, da mi ni treba tega obešati na veliki zvon. Vedno namreč obstajajo ljudje, ki bodo imeli težavo s tem, da me privlačijo tudi ženske.«

Zataknilo se je pri Emminih starših

Emmino priznanje razmerja s prijateljico je naletelo na veliko slabše odzive. Še danes se mora doma soočati s hudim stresom in pritiski, ker ima njena mama veliko težavo z njenim razmerjem z žensko. Sicer niti ni nameravala spregovoriti o tem, ker je slutila, da njena starša novice ne bosta dobro sprejela. Njen oče ima namreč brata, s katerim je prekinil vse stike, odkar ve, da je istospolno usmerjen in to ni ravno najboljše izhodišče za priznanje biseksualnosti. A je tudi Emma spregovorila. Ko je nekega večera zaradi nastale situacije jokala v domači postelji in jo je mama vprašala, kaj je narobe, si je mladenka odločila olajšati dušo. Izkazalo se je, da to ni bila najboljša zamisel, saj sta jo starša tri tedne vsak dan znova nadirala in se prepirala z njo. »Ljudje se te bodo začeli izogibati. Zaradi tega lahko izgubiš službo,« so bili materini argumenti. Poleg tega je Emma edinka in njena mama bi nekega dne rada imela vnuke, tudi če tega ne prizna.

Emma se mora še danes soočati z materinimi očitki, da je ona kriva za to, da je njeno življenje postalo polomija. »Trenutno ne veva, kaj lahko storiva. Njena mama na žalost sploh ne dovoli, da bi se obe pogovorili z njo. Bolno je, ko gledam, kako enemu človeku uspeva premagovati maso ljudi, ki te podpirajo in ti stojijo ob strani,« žalostno ugotavlja Anna. »Vse, kar si želim, je to, da bi se lahko z osebo, ki jo ljubim, z roko v roki sprehajala po ulici in jo poljubila, ko bi si tega zaželela. Iz lastne izkušnje sedaj vem, s kakšno lahkoto ti en sam človek lahko otežuje življenje, ker ne želi sprejeti nečesa, kar ne pozna. A dokler se v razvitem svetu dogaja, da te ljudje fizično in psihično napadajo zaradi tvojih občutkov, ne moremo govoriti o sprejemanju drugačnosti in toleranci. Želim si, da bi ljudje spoznali, da ni razloga za homofobijo. Vsak lahko ljubi, kogar želi. Sama se tudi ne bi nikoli spotaknila ob heteroseksualni par in jima težila, da se morata pred prvim spolnim odnosom poročiti in ne smeta živeti na koruzi.«