25. januarja 2011 so Egipčani po vzoru Jasminove revolucije v Tuniziji zasedli ulice večjih mest in zahtevali, da diktatorski predsednik Hosni Mubarak, ki je ljudstvu s trdo roko vladal 30 let, odstopi. Oči svetovne javnosti so bile najbolj množično uprte v kairski glavni trg Tahrir, ki je postal simbol egiptovske svobode. Po 18-dneh protestov, v katerih je umrlo več kot 800 ljudi, na tisoče pa je bilo ranjenih, je Mubarak odstopil, oblast pa je prevzel vrhovni vojaški svet. Leto pozneje so mnenja lokalnega prebivalstva o učinkih revolucije deljena. Nekateri ne vidijo razloga za današnje proslavljanje, saj so še vedno pod diktatorsko oblastjo, menjal se je le glavni akter. Zato so se množično, namesto na slovesnosti, odpravili na Tahrir in znova protestirajo. Po poročanju tujih medijev si želijo, da se oblast čim prej prenese na civilno prebivalstvo in šele nato bodo lahko govorili o uspehu in svobodi. Drugi na izpeljano revolucijo gledajo bolj pozitivno, saj menijo, da jim je omogočila prve svobodne demokratične volitve, na katerih so lahko glasovali, koga si želijo v parlamentu. Spet tretjim, večinoma tistim, ki se ukvarjajo s turizmom, se zdi, da jih je revolucija pahnila v še večjo revščino. Zaradi nasilja je namreč število turistov močno upadlo, s tem pa so ostali brez vsakršnega prihodka. Prepričani so, da se revolucija nikoli ne bi smela zgoditi, saj bo enega diktatorja zamenjal kak drug, ljudstvo pa bo še vedno živelo z dvema dolarjema na dan ali še manj.