Že v osnovni šoli sem kazala naklonjenost nastopanju, nikoli pa si nisem mislila, da bom igralka. Ko pa sem šla prvič na uro dramske igre sem vedela, da je to to. Čutila sem, da se je v meni prebudilo nekaj pomembnega in drugačnega in tako sem se želela počutiti do konca svojega življenja.

Si bila že kot majhna deklica rada v središču pozornosti in si vadila pred ogledalom?

Že kot majhno deklico sta me starša vpisala na učne ure plesa. S plesom sem se profesionalno ukvarjala vrsto let, od tod tudi moja ljubezen do nastopanja.

Ples me je naučil, da je za vsak uspeh potrebno veliko trdega dela in treninga. Tako kot pri plesu, tudi pri igri nikoli ne prideš do točke, ko vse veš in se ti ni potrebno več učiti. Igralec je sam svoj instrument in potrebne so ure in ure vaje, da vedno ostaneš v pripravljenosti za najboljši nastop svoje kariere.

Za študij managementa sem se po srednji šoli odločila zato, ker sem vedela, da mi bo nekoč prišel prav. In tako je tudi bilo. Igralec mora nase gledati kot na podjetje. Lahko si najboljši igralec na svetu, ampak če svojega talenta ne znas unovčiti, če se ne trudiš navezati novih stikov in ne prinasaš pametnih poslovnih odločitev, se tvoje "podjetje" ne bo razvijalo in raslo.

Kdaj si se prvič navdušila nad igranjem? Se še spomniš svoje prve vloge?

Moja prva vloga je bila v šolski predstavi v osnovni šoli. Imenovala se je Urška in povodni mož, in nikoli ne bom pozabila kakšno grozno tremo sem imela takrat in kako zelo ponosna sem bila nase, da nisem izpustila niti besedice teksta.

Pred nekaj leti si se preselila v New York in tam tudi diplomirala. Kako so tvojo odločitev sprejeli domači?

Vsem nam je bilo zelo težko, saj smo med seboj zelo navezani. Vedeli pa so, da je bila to moja velika želja ze zelo dolgo in so me pri odločitvi takoj podprli. Zelo sem jim hvaležna, saj mi brez njih nikoli ne bi uspelo.

So bili kdaj trenutki, ko je bilo domotožje preveliko in bi najraje spakirala in odšla domov?

Bilo jih je veliko. Težko je biti sam, tako zelo daleč od vseh domačih in življenja, ki si ga vajen doma. Ko imaš slab dan, se ne moreš usesti v avto, priti domov in skočiti mami v topel objem. Ampak nekako prebrodiš te trenutke in si potem se močnejši.

Kaj te je v takšnih trenutkih gnalo naprej?

Nikoli nisem bila človek, ki bi vrgel puško v koruzo. Zame je bilo odnehati preprosto nemogoče. Naprej me je vedno gnala velika predanost in vztrajnost. Na avdiciji za New York Film Academy sem za študij prejela Talent Based Scholarship in Extraordinary Talent Based Scholarship, kar mi je dalo neverjeten zagon. Diplomirala sem kot najboljša učenka v razredu. Spoznanji, da imam ogromen talent in da sem se sama izborila za ves uspeh, mi nikakor nista dopuščali odnehati. Moja družina me je vedno spodbujala, tudi kadar je bilo težko in je bilo treba dodatno stisniti zobe in se prebiti skozi težko obdobje. Njihova podpora je neprecenljiva.

Študij poteka vsak dan od ponedeljka do sobote od devetih zjutraj do sedmih zvečer, ali pa še pozneje. Čustveno in fizično moraš biti v zelo dobri kondiciji, da lahko preneseš tako dolge dneve razkopavanja po svoji preteklosti saj vedno znova iščeš material, vživljanja v tuje drame in komedije in ves psihični pritisk. Najprej moraš sprejeti sebe, vse svoje prednosti in pomanjkljivosti, da lahko brez zadržkov in v popolnosti prevzameš nek drug lik. Ne izpopolnjuješ samo znanja igre pred kamero, temveč se šolaš tudi v petju, plesu, akrobacijah, teatru, Shakespearu, različnih tehnikah igre, tekstovni analizi, improvizaciji, pisanju scenarijev, reziji, montaži, sinhronizaciji itd.

Kaj nekdo potrebuje, da lahko uspe v tako velikem mestu, kjer si 'vsak' želi postati igralec?

Odločnost, trdo delo in vztrajnost. Seveda, tudi talent, a talent brez trdega dela ne vodi nikamor. Zelo veliko ljudi se želi s tem poslom ukvarjati izključno samo zaradi slave in denarja. Ni vse tako rožnato, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Obstaja veliko drugih poklicev, kjer se da veliko lažje ogromno zaslužiti in postati slaven. Pomembno je, da si s srcem pri stvari in da te igra zanima kot umetnost, v kateri se želiš konstantno izpopolnjevati.

V Sloveniji situacija za mlade, ki si želijo ustvariti življenje, najti službo ni najbolj rožnata, kako pa je tam?

Življenje v Ameriki je popolnoma drugačno kot pri nas. V Ameriki je nešteto možnosti za zaposlitev ne glede na vrsto zaključenega študija, predvsem pa ni strahu, da v določenem poklicu ne bi bilo dovolj služb. Veliko bolj sprejemajo kreativno izražanje posameznika kot pri nas.

Kaj tebe pri igri najbolj privlači? Kaj ti predstavlja največji izziv?

Strast, ki jo čutim do igre, je težko ubesediti. Največji izziv mi predstavljajo kompleksne dramske vloge. Za vsako vlogo želim dati vse od sebe in pomembno mi je da vsakič zrastem in se naučim nekaj novega. Če se razvijaš kot igralec, se razvijaš tudi kot človek. Trudim se sprejeti vse svoje dobre in slabe lastnosti in ne biti preveč stroga do sebe.

Za teboj je že nekaj sodelovanj z zvenečimi imeni iz filmske industrije, katera so ti pomenila največ?

Eno izmed najbolj pomembnih je bilo sodelovanje z Malikom Yobo, skupaj sva delala na veliko projektih, postal je moj mentor in zelo dober prijatelj. V industriji je ze veliko vrsto let in vedno iz rokava iztrese kakšno modrost, ki mi kot mladi igralki zelo koristi. Eno izmed ljubših sodelovanj je bilo tudi sodelovanje s čudovito jugoslovansko igralko Miro Furlan, ki je ravno tako moja mentorica in prijateljica in vrsto let živi v Ameriki.

Si od koga prejela kakšen dober nasvet?

Najboljši nasvet sem prejela od Al Pacina: "Nikoli ne dovoli sebi, da bi te spremenili v nekaj, kar nisi." Mislim, da je zelo pomembno, da ne sprejmeš prav vsakega projekta, ki ti ga ponudijo, da ceniš sebe in delaš le tisto, v kar res verjameš.

Kako preživljaš svoj čas, kadar se ne posvečaš delu? Kako izgleda družabno življenje v takšnem mestu?

Preveč prostega časa v New Yorku ni, vse se namreč odvija zelo hitro. Snemanja in vaje ponavadi potekajo od jutra do večera. Zelo sem vesela, če imam kakšen prost dan in lahko doma skuham kosilo, saj zelo rada kuham, preberem kakšno dobro knjigo ali pa se izgubim v delu mesta, kjer še nisem bila.

Kaj pa ljubezen, je težko spoznati nekoga? Si sama že našla tistega pravega?

V vsem tem času v Ameriki sem spoznala ogromno čudovitih ljudi, in tudi sklenila veliko prijateljstev. Zaenkrat še nisem našla tistega pravega, saj sem zelo fokusirana na svojo kariero, upam pa, da mi kmalu nekdo zamaje tla pod nogami.

Bi v tujini ostala ali bi se kdaj vrnila domov?

V mislih imam projekt, zaradi katerega bi se vsekakor vsaj za nekaj časa rada vrnila v Slovenijo. Moja življenjska želja je ustvariti Akademijo za igro in Film v Ljubljani in vsem tem neverjetnim talentom v Sloveniji omogočiti razvoj svetovnih razsežnosti in napredek filmske industrije.