Zakaj si se odločila za Erasmus izmenjavo študija in kje si jo preživela?

Za Erasmus izmenjavo sem se odločila, ker sem se že v času srednje šole odpravila na vse možne ponujene izmenjave, ki so po navadi trajale največ dva tedna. In ker mi je tisto bilo premalo, sem vedela, da bom na študiju odšla za več časa. Zato sem tudi na prvo študijsko izmenjavo odšla že takoj v drugem letniku in to kar za celo šolsko leto, preživela pa sem jo v kraju Cuenca v Španiji.

Za to si se celo odločila dvakrat, najprej si bila namreč v Španiji, nato pa še v Kanadi.

Tako je, za izmenjavo sem se odločila dvakrat, ker me je namreč leto v Španiji navdušilo sem vedela, da moram še enkrat nekam. In sem nato v drugem semestru tretjega letnika odšla še na bilateralno izmenjavo v Kanado.

Si imela za izmenjavi tudi kakšne priprave?

Za Španijo ne, za Kanado pa sem morala opraviti TOEFL test angleščine kot tujega jezika, kar je potrebno narediti za vse države, v katerih je angleščina prvi govorjeni jezik.

Si pred odhodom v Španijo znala špansko ali si se naučila tam? Kako nujno pa je predhodno poznavanje jezika?

Pred odhodom v Španijo je bilo moje znanje španščine na osnovnem nivoju, znala sem se predstaviti, povedati par osnovnih stakov, ne bi ostala lačna in žejna, to pa je bilo to. Mislila sem, da predhodno poznavanje jezika ne bo tako nujno, saj je vseeno to Erasmus izmenjava, pri kateri bi naj večina stvari potekala v angleščini. Tu sem se kar zmotila, bolj kot ne se je moja angleščina zaključila v Madridu na letališču. Ne bom rekla, da drugače, ko greš na izmenjavo v Španijo, zmeraj vse poteka v španščini, ampak ker sem sama odšla v majhen kraj, kjer sta na celotni fakulteti, ki sem jo obiskovala, angleško govorili približno trije profesorji in par sošolcev, ki bi jih lahko preštela na prste ene roke, je situacija postala zanimiva. To je izredno pomagalo mojemu učenju jezika in sem v letu dni uspela priti do nivoja C1 – raven učinkovitosti, za kar sem naredila tudi certifikat DELE, ki je uraden dokument, ki ga podeljuje Instituto Cervantes v imenu Ministrstva za izobraževanje, socialno politiko in šport Španije, na podlagi dokazane stopnje znanja španskega jezika.

Kakšni so bili prvi vtisi, ko si prišla tja? Kako si se vklopila v okolje in kako so te sprejeli tamkajšnji študenti?

Prvi vtisi so bili super, ne želim posploševati, ampak tako za Španijo kot za Kanado, veljajo vsi stereotipi, ki jih konstanto poslušamo. Sprejeli so me zelo hitro. Ko sem v Španiji spoznala koga novega, smo se začeli družiti, sem čez dva tedna že bila pri njegovi babici na kosilu in spoznala vso širšo družino in prijatelje. Študenti so mi pomagali pri vsem kar sem prosila in kar nisem, ker so vedeli, da sem tam sama, da se hkrati učim še špansko, so bili zelo razumljivi pri vseh vprašanjih, ki sem jih imela. S sabo so me vabili na stvari, ki so se dogajale tudi izven fakultete in niso bile povezane s študijsko vsebino. Menim, da so predvsem ti izhodi pomagali pri vse boljšem poznavanju španske kulture in jezika.

Si imela kaj domotožja? Kako hitro si se privadila na novo okolje in način življenja?

Sem imela domotožje, vendar v vsaki državi drugačno. Ker je bilo v Španiji prvič tako, da sem bila res čisto sama in  je zraven bil povezan tudi jezik, ki še ga nisem dobro razumela, je vse skupaj bilo na začetku malce preveč hkrati in se je po kakšnih treh tednih zgodil klic domov, kjer nisem vedela, če bom lahko s tem nadaljevala. Ampak, ker nekako nisem želela razočarati sebe in hkrati tudi staršev, ker sem se vseeno sama odločila za tak korak, sem zdaj zelo vesela, da sem se takrat odločila, da ostanem in vztrajam do konca. V Kanadi pa je bilo domotožje malce drugačno, ker sem vedela mogoče že malo vnaprej kaj pričakovati, in me ni več toliko zadelo. Mogoče je bil večji problem 7-urna razlika in ne zmožnost klicati domov ob kateri koli uri, vnaprej planiranje vseh video klicev in podobne zadeve.

Kje si se počutila bolj domače, v Španiji ali Kanadi?

Menim, da sem se bolj domače počutila v Španiji, čeprav je tudi Kanada zdaj eden izmed mojih mnogih domov.

Kako velika je razlika med študijem pri nas, v Kanadi in Španiji? Kakšne so zahteve profesorjev tam?

Najbolj mi je bil všeč način študija v Kanadi, čeprav je bil v začetku, dokler se ga nisem navadila, najbolj stresen. Potekal je na način sprotnega dela, kjer sem bila primorana tedensko oddajati najmanj štiri povzetke člankov, kakšen esej, seminarsko, aktivno sodelovati pri urah, na kratko rečeno, konstantno nekaj delati, za kar sem bila tudi vedno ocenjena. Sami izpiti so bili vredni do največ 25%, kar je pomenilo, da sem v izpitnem obdobju imela z vsem sprotnim delom vse izpite narejene z najmanj 6, ko sem jih odpisala, pa je bilo vprašanje samo koliko bo moja zaključena ocena. V Španiji pa je zato, ker sem obiskovala novinarsko fakulteto, bilo dosti več praktičnega dela, snemati sem morala intervjuje, govoriti v radio studiu, več dela v skupinah in podobno. V vsaki državi sem pridobila drugačna, nova znanja, ki so nadgradila že dobljena na domači fakulteti. 

Ali misliš, da študij v tujini lahko vpliva na nadalno karierno pot? Da ima študent zaradi tega kakšne prednosti pri iskanju službe kasneje?

Mislim, da lahko. Mogoče zato, ker s tako izkušnjo, ne samo da izboljšaš svoje znanje tujega jezika, širiš obzorja, se naučiš prilagajanja in delovanja v različnih situacijah z ljudmi iz različnih kultur, sama bi rekla, da celo postaneš bolj potrpežljiv in razumljiv. Vsaj to sem ugotovila iz lastnih izkušenj, in menim, da vse te lastnosti, so tiste, ki ti znajo kasneje pomagati pri iskanju zaposlitve.

Katere pozitivne izkušnje, tako iz življenja kot študija tam, bi prenesla v Slovenijo?

Kot že prej omenjeno, način študija, ki je kar drugačen od našega, saj menim, da se pri nas še vseeno prevečkrat išče neznanje kot znanje s tistim izpitom na koncu leta s petimi vprašanji, ki bi naj pokazal kaj si se naučil v celotnem semestru. Pa mogoče tudi špansko sproščenost, to življenje ki ne deluje niti približno tako stresno kot pri nas, njihovo siesto, zaprte trgovine od dveh do petih popoldne. Ne smem pozabiti niti na kanadsko prijaznost, ki ji nikakor ni para in nam ne bi škodila v naši državi na sončni strani Alp.

Kako si se skozi študij v tujini spremenila? Se ti zdi, da si zaradi njega postala bolj samostojna in samozavestna?

Samostojnost mi že od prej ni bila tuja, je pa se v teh dveh situacijah seveda še bolj izrazila. Bolj samozavestna sem postala pri govorjenju v tujem jeziku, pri reševanju problemov, ali pa neprijetnih situacijah. In če sem iskrena, sem se  nekako naučila bolj skrbeti sama zase.

Kaj misliš, da je bila najbolj dragocena izkušnja, ki si jo pridobila?

Najbolj dragocena izkušnja bi takoj rekla, da so prijateljstva, ki sem jih stkala tam. Ki ne glede na to, da smo trenutno mogoče celo na drugih kontinentih in se ne moremo slišati vedno in ob vsaki uri, so še vedno ravno tako močna, kot so bila takrat, ko smo vsako sleherno uro dneva lahko preživeli skupaj.

Kaj bi svetovala študentom, ki trenutno razmišljajo o tem, da bi se prijavili na Erasmus izmenjavo? Je kakšna stvar, ki je dobro, da jo vedo?

Naj jih ne bo strah, na koncu se vse super izide. Naj se ne prestrašijo vse papirologije, ki jo je potrebno urediti prej. Je vredno, čeprav te vmes skoraj mine do vsega. Aja, pa naj preverijo v kakšnem jeziku potekajo predavanja, da ne bodo preveč presenečeni (tako kot jaz) ko pridejo tja. (smeh)

Se ti zdi, da so se tvoja pričakovanja, ki si jih imela za izmenjavo, izpolnila?

So se, čeprav nisem šla na nobeno izmenjavo s prevelikimi pričakovanji, so se ta več kot izpolnila.

Bi izkušnjo ponovila še enkrat, če bi imela možnost?

Takoj!