28-letna Polona je navzven čudovito dekle, vranje črnih las in neverjetne energije. Nič nenavadnega torej ni, da je ob prihodu v Ljubljano požela veliko zanimanja nasprotnega spola. "Bila sem pridna dijakinja, skoraj vse točke sem dosegla na maturi, Zoisova štipendija, diplome, priznanja … Moja soba je bila polna dokazov o moji sposobnosti. Starši so bili prepričani, da bom v Ljubljani uspešna študentka prava," je razložila svoje ozadje. A tako kot marsikaterega študenta je tudi njo prihod v mesto spremenil. Prej življenje v mirni in tihi vasi na obrobju Slovenije, zdaj veliko mesto, polno možnosti za uspeh in razvoj. "Prve tri mesece je bilo še v redu, ’tipala’ sem okolje, ljudi okoli sebe, spoznavala sistem, v katerem sem pristala … V redu je bilo. Nič takšnega, kar ne bi zmogla. Velikokrat sem poslušala, da ne zmorejo vsi Ljubljane, da se nekateri vrnejo domov. A ne jaz. Hitro sem ’naštudirala’ sistem, potem pa sem se prepustila toku življenja v Ljubljani."

Na vprašanje, kdaj se je začel tisti pomembni preobrat, nam je odgovorila, da postopoma. "Seveda sem obiskovala študentske zabave, pa vsa brucovanja, spoznavala nove ljudi … Vedno sem bila odprt človek, ki je zlahka navezoval stike z drugimi. V pol leta sem imela v imeniku dvesto novih kontaktov, zdelo se mi je, da pred mano leži vse, da je ni stvari, ki je ne bi bila zmožna," je iskreno povedala. A v njej se je prebudila še ena plat, ki je prej ni spoznala. "Moški so me obletavali, ne samo moji sovrstniki in sošolci, ampak tudi starejši fantje, moški, ki so hodili na žure. Meni se nikoli ni zdelo nič spornega v tem, da spoznaš nove obraze, da ti tip plača pijačo … Spoznavala sem veliko moških s statusom, ki so uživali v moji družbi. Jaz pa v njihovi," je dodala. Kot ugotavlja danes, so bili prav ti ključnega pomena za to, kar je sledilo v naslednjih letih.

Ugotovila je, da ji v nasprotju s kolegicami ni bilo nikoli težko prespati pri fantih in moških, ki jih je spoznala. Ločila jih je namreč na dva tipa – fante, s katerimi je spala, potešila svoje in njihove potrebe in jih shranila v imeniku, če jih bo še kdaj potrebovala. In moške, ki so ji za družbo med rjuhami tudi plačali. Kaj jo je do tega pripeljalo, nas je zanimalo. "Pravzaprav si tega nisem želela, kar naenkrat se je zgodilo, da mi je eden od njih – moških s statusom, plačal za čudovito noč. In sem seveda denar sprejela. Ne, takrat se nisem počutila kot k****, ker se mi je zdelo, da sem si to zaslužila. Danes SE POČUTIM kot k****, ko to pripovedujem. Takrat se je vse spremenilo … Dobila sem občutek, da lahko s tem, kar mi je dala mati narava, dosežem vse. Izgubila sem kompas … Moških je bilo veliko – predvsem takšnih, ki so mi plačevali. Ni mi bilo treba dati oglasa ven, ker je mojo telefonsko številko imelo pol Ljubljane," se spominja tistih časov. Na vprašanje, koliko časa je vse skupaj trajalo, je povedala, da tri leta. Dokler ….

Usodno spoznanje ...

Prelomni trenutek se je zgodil na enem od ginekoloških pregledov, kjer so ji diagnosticirali dve spolno prenosljivi bolezni, o katerih noče govoriti na glas. "Za eno se še zdaj zdravim," je potihoma priznala. "Ne, takrat se nisem zavedala nevarnosti, niti posledic, ker sem bila v takšnem stanju, ki ga lahko najbolj opišem ’v transu’. In ne, tista za katero se še zdaj zdravim, ni nedolžna. A kaj naj, se zgodi. Lahko bi se mi tudi samo z enim spolnim partnerjem, slaba tolažba, ampak je," je dodala z rahlim obžalovanjem.

Zanimalo nas je še, ali se je po diagnozi njeno življenje umirilo, ona pa nam je jasno povedala, da se je, kar zadeva spolno vedenje, glede zabav pa niti ne. "Takšna sem, človek akcije. Všeč mi je, ko se mi v življenju dogaja, to mi daje občutek, da sem živa." V naslednjem letu si končno želi končati študij prava in najti novo stanovanje. "V tem je preveč čudnih spominov. Potrebujem nov začetek," je še sklenila.