Alena Kobilico, manekena, vrhunskega paratriatlonca ter podjetnika, ki si ne predstavlja življenja brez dobrega sladoleda, je dogajanje okoli novega koronavirusa ujelo ravno v trenutku, ko se je vračal s tekme v Avstraliji. 

Kako si se soočal s ‘koronačasom’? Si moral postaviti svoje delovne in osebne navade na stranski tir ali jih prilagoditi?  

Nekih osebnih prilagoditev ni bilo, oziroma so bile zanemarljive. Kar pa se tiče delovnih prilagoditev, sem se v določene zadeve lahko poglobil bolj, kajti prej ni bilo toliko časa za njih.  

Seveda, kar se tiče športa - odpadle so vse tekme, sezona se je praktično končala, olimpijske igre so se zamaknile za eno leto … Kar se tiče samih treningov – ker so bili vsi bazeni zaprti, nisem mogel trenirati plavanja, kar je zame bila kar velika ovira, ker tekmujem v triatlonu in eden od segmentov je seveda tudi plavanje. Zato sem pač nadoknadil drugje – na primer več vaj za moč … Na srečo živim blizu narave, tako da tek ni bil težava, poleg tega sem v tandemu kolesaril ne samo s cestnim, ampak tudi z gorskim kolesom. Tako da ja, edino plavanje je bilo problematično, zato je bila rutina priprav na tekme malce porušena. Ampak navajen sem sprememb v življenju, tako da sem se hitro ujel in na novo zastavil stvari. 

Odpadlo je tudi nekaj poslovnih potovanj, sestanki so potekali preko videoklicev, tako da stvari niso bile zelo kritične, čeprav osebno menim, da to ne more zamenjati tistega pristnega človeškega stika. Težko je delati kvalitetno, če oseba ni prisotna v živo, če si ne sežeš v roko … Občutek je precej robotski. Družbeno in socialno smo bili še vedno povezani, fizična distanca pa je bila v tem času problematična.

Ti je bilo kakšne tekme še posebno žal? 

Mogoče tekme v Milanu, ker je za mene kot tekmovalca precej ugodna v primerjavi s kakšno tekmo v Avstraliji, kjer izgubiš veliko časa, tukaj je jet leg, utrujenost … To vpliva na psihofizično stanje in na rezultat, Milano pa je dejansko za voglom. 

Kje najdeš voljo, kaj te žene? 

Občutek po koncu tekme, ko prideš v cilj, prvih nekaj minut loviš zrak, nato pa pride trenutek, ki ga je težko opisati. Najbolj je podoben orgazmu – hkrati si, hkrati te ni, zdi se ti, da lebdiš nad tlemi, postaneš eno z vsem, kar obstaja … Res poseben vznesen občutek, težko se ga primerja s čim drugim.

Žene me tudi to, da izboljšam svoj rezultat. Že od malega sem športnik, to mi je blizu, življenja brez športa si ne predstavljam. Dobra stvar športa je tudi to, da te osredotoči, tako v prostoru in času, da obvladuješ telo -  to je fizični del, kar pa se tiče mentalnega dela, pa te šport resetira – od tu črpam voljo.

Kako začeti s športom? 

Velika napaka, ki jo ljudje delajo, je ta, da si zastavijo prevelik cilj. Začeti je treba z majhnimi koraki, prvi kilometer, dva, tri … Da ne izgubimo motivacije, včasih se zgodi korak nazaj, nato pa dva naprej. Šport mora priti v kri – potem ne moreš več brez njega. Vedno pride do tega, pri enih prej, pri drugih kasneje, postopnost je osnova.

Zagovarjam dolgoročne zadeve, spremenjen življenjski slog. Seveda se da tudi kratkoročno, ampak to se lahko hitro izkaže za slabo kombinacijo – hitro se lahko obrne. Kot bumerang. Počasi, zmerno. Če sem malce šaljiv, popolnoma nič ni narobe, če se najprej vidita le dva trebušnjaka, naslednje leto štirje, če boste vztrajni, boste prišli do želenega cilja. Mislim, da ne odkrivam tople vode, ljudje so to najbrž slišali že tisočkrat, ampak nič ni narobe, če slišijo še tisoč in enkrat – treba je iti počasi, imeti majhne cilje in stremeti k dolgoročnemu cilju. Počasi do tja.  

Kako pa prehrana, kako znova vzpostaviti zdravo rutino, pri kateri se ne bomo počutili, da se odrekamo?  

Prehrana je seveda pomembna, je eden od delčkov v mozaiku, gre z roko v roki z gibanjem in mentalnim stanjem, eno brez drugega ne funkcionira. To so povezane stvari. Odrekanje – odvisno, čemu se odrekamo. Če se odrekamo na primer fast food hamburgerju, menim, da to dejansko ni odrekanje. Mislim, da čez čas spoznamo, da dotična 'odrekanja' sploh niso slaba, ker spoznamo, da se zaradi tega počutimo desetkrat bolje.

 Kaj je tebi pomembno pri hrani, pri sladicah?  

Pri meni je že vrsto let pomembno, da je hrana biološka - bio oziroma eko. Predvsem mi je pomembno, da je certificirana, da nalepka zagotavlja poreklo. Kvaliteta je pomembna, poleg tega, da je pojemo manj, pa vseeno vnesemo več nutrientov. To se mi zdi bistvena zadeva. Poleg tega prisegam na sezonsko hrano, čim bolj raznovrstno. Podpiram domače,  toda včasih določene hrane pri nas pač ni. Na primer čokolada, ki jo uporabljam tudi za proizvodnjo naših sladoledov Indy&Pippa. Ker sem želel vedeti, od kod prihajajo sestavine, sem obiskal kraje, kjer na primer pridelujejo ekološki kakav, tako vem poreklo vseh sestavin. 

Indy&Pippa je namreč ekološki sladoled s certifikatom, narejen v Sloveniji. Je brez mleka, rafiniranega sladkorja, soje ali glutena, tako je nadvse primeren tudi za ljudi z alergijami, je brez GMO in ojačevalcev okusa. Vse sestavine so ekološkega in rastlinskega izvora, njihova osnova je rižev napitek, namesto belega sladkorja pa uporabljajo rižev, javorjev ali tapiokin sirup. Sestavine so sveže, ekološke in sezonske. Zaradi tega se okusi glede na sezono spreminjajo, lahko se razlikujejo po barvi ali kislosti – vsak sladoled je tako poseben. Sladoled je tudi brez vpihanega zraka, zato je malenkost trši, a zaradi tega svilnato kremast in bolj polnega okusa. Pri proizvodnji pa so razmišljali ne le o sladoledu, ampak tudi o embalaži, ki se jo lahko reciklira. Tako niso poskrbeli samo za dober okus, ampak tudi za okolje.

Je dotični sladoled primeren tudi takrat, ko smo na dieti?  

Če se že pocrkljamo, se pocrkljajmo s kakovostno hrano. Zase lahko rečem, da sem fit, pa z veseljem pojem sladoled, obožujem ga, zato je vsak dan na mizi. Mislim, da je bolj pomembno to, da jemo kvalitetne stvari, ki nas ne uspavajo, ne obtežijo želodca ter dajo energijo za delo ali vadbo. 

Kako pa je s časom za dopust, počitek? 

Rad imam vse letne čase, nadvse pa uživam v obdobju pomladi, maj, junij, ker mi ustreza temperatura, zdi se mi, da smo najbolj živi pri temperaturah nekje med 20 in 25 stopinjami, se mi zdi, da takrat najbolje delujemo, lahko smo ves dan zunaj, ni se treba zelo skrivati pred soncem, lahko smo aktivni.  

Kaj pa dopust?

Ko sem bil mlajši, bi lahko izstrelil, katera destinacija mi je najljubša, ko pa prepotuješ nekaj sveta in vidiš vse te lepote, ugotoviš, da ima vsak kraj nekaj, s čimer se poistovetiš, nekaj, kar ti je zelo všeč, zaradi tega se želiš vrniti spet tja. Majhne stvari, malenkosti, težko je določiti, kaj je to … vonjave, ljudje, temperatura vode ... majhni detajli, ki ostanejo vedno v spominu. Še vedno mi je zelo ljub Cape Town, na kupu ima vse tisto, kar jaz počnem v športu - različne plaže, hribe, veliko zelenja … meka za športnike … Kar nekaj krajev je, v katerih se najdem, seveda pa je krasna tudi naša Slovenija. Prijatelji iz tujine, ki pridejo na obisk, vsi omenjajo eno besedo - pravljično.