58-letna Barbara Šerbec, ki jo je večina poznala kot Šerbi, je po poročanju slovenskih medijev včeraj preminula v bolnišnici v Rakičanu. Nekdanja pevka se je leta in leta borila s sladkorno boleznijo, zaradi katere je najprej izgubila eno nogo, kasneje pa še drugo. Če nas je v 80. letih z uspešnicami skupine Agropop spravljala v dobro voljo, so bila leta kasneje za njo zelo težka. Imela je tudi hude finančne težave in se komaj prebijala iz meseca v mesec. 

"Ni mi lahko, pa čeprav nisem navajena jamrati. Zaradi sladkorne sem ostala brez spodnje tretjine leve noge. Zelo težko hodim, celo v zdravilišču še nisem bila in tako je rehabilitacija še bolj otežena," je nekoč dejala Šerbi, ki pa je kljub nezavidljivi življenjski situaciji ohranila veliko mero dobre volje.

"Vem, kako je biti na vrhu, ko smo z Agropopi potovali po Sloveniji in zabavali ljudi. Povsod se je zbralo ogromno naših oboževalcev in nekoč sem presenečena spoznala, da naši zamejski Italijani celo bolje govorijo slovensko od tistih, ki živijo pri nas. Rada se spominjam tistih norih časov in pogrešam ljudi, s katerimi smo se veselili, plesali, prepevali in ušpičili kakšno neumnost. Danes vem, da po odru ne bom več skakala, a to še ne pomeni, da sem vrgla puško v koruzo. Še se bomo veselili, le da se spravim k sebi," je pred leti dejala z nasmeškom na obrazu. Čeprav so bili s skupino Agropop zelo uspešni, o vrnitvi na glasbene odre niso razmišljali in Šerbi je dejala, da s fanti niso obdržali rednih stikov. 

"S skupino Agropop se ne bomo več vrnili, pa čeprav je zdaj zelo popularno, da se stare skupine vnovič združujejo. Mi smo imeli zelo plodno obdobje, ki bo za vselej ostalo v lepem spominu. S fanti žal nimamo rednih stikov, le s Poldetom se slišiva pogosteje. Kar pa zadeva mojega zdravstvenega in finančnega stanja, pa bom morala še malce počakati, saj se stvari počasi odvijajo. Konec leta bi morala v redni pokoj in bom končno prišla do zaslužene 'penzije'. Potem bo vse lažje,“ je bila iskrena pevka, ki je že v osemdesetih razbijala predsodke o močnejših ženskah. Čeprav je živela od socialne pomoči in mamine skromne pokojnine, je Šerbi vse do konca ostala hudomušna. "Kaj mi pa drugega preostane? Ne bom se zaprla vase in si s tem še bolj otežila življenja. Ne mislim na samomor, čeprav bi marsikdo o tem razmišljal. V sebi skrivam še veliko volje in z majhnimi koraki bom le prilezla na cilj. Vesela pa sem, da me ljudje niso pozabili, čeprav je še pred časom kazalo drugače.“

Iskrene sožalje njenim domačim in vsem, ki so jo poznali. Šerbi, počivaj v miru.