Bili smo na največjem koncertu Lane Del Rey v karieri in tako je bilo

Wembley je običajno prizorišče za epske koncertne šove, polne hitov, luči, eksplozij. A ko pride na oder Lana Del Rey, nič ni tako, kot pričakuješ. Ni uvodne eksplozije. Ni maratonskega seta. Namesto tega ... je hiša.

Dobesedno. Na odru stoji podrobna replika ameriške lesene podeželske hiše – z verando, lončnicami, gugalnico, umetnimi drevesi. Iz vhodnih vrat v tišini pride Lana, oblečena v čudovito rožnato obleko in nežno začne peti še neizdano pesem "Stars Fell On Alabama". S tem trenutkom nam takoj pove, da je ta koncert nekaj drugega. Da smo na njenem terenu. Da to ne bo klasičen pop šov. To bo ... nekaj bolj osebnega.

Pri Lani gre za atmosfero, za prostor, ki ga zgradi okoli svoje glasbe. Ko poje "Henry, Come On", prav tako neizdano skladbo, to stori sedeča v gugalnem stolu, kot bi pela uspavanko v zakotnem baru v Louisiani. In neverjetno, a deluje. Množica v Wembleyu, ki bi jo lahko zlahka razneslo od energije, posluša v tišini. Osupljiva tišina, ki pove več kot sto svetlobnih učinkov.

Tematski premik v country glasbo, ki ga Lana Del Rey napoveduje že nekaj časa, se potrdi z ganljivo izvedbo "Stand By Your Man". Ob njej se zdi, da se svet za trenutek ustavi. Kot da vsi gledamo umetnico, ki se na novo odkriva in nas vabi, da se ponovno zaljubimo vanjo.

To ni koncert, kjer bi zadeli vse točke iz seznama "greatest hits". Manjkajo "Blue Jeans", "Brooklyn Baby", "Love", "National Anthem". Celo izjemno popularni "A&W" se ni znašel na setlisti. Toda namesto tega smo dobili nekaj drznejšega: premišljeno izbran nabor pesmi, ki skupaj tvorijo narativ: zgodbo ženske, ki je hkrati ikona in opazovalka, diva in deklica s podeželja.

V sredini seta pride zmagovalna serija: "Chemtrails Over The Country Club", "Ultraviolence", "Ride" in potem – sramežljivo zgodaj – "Video Games". Vsaka od teh skladb nosi svoje čustvo, vsak refren dobi drugo težo, ko ga slišimo v živo, v takšnem prostoru. Ko v "Ride" množica prepeva refren brez pomoči mikrofona, je jasno: ta koncert ni za bežne poslušalce. To je zbor tistih, ki poznajo vsak verz, vsak vdih, vsak premor.

Od interludijev do scenografije je ta šov bližje gledališču kot klasičnemu koncertu. Medtem ko se hologramska Lana pojavi v zgornjem oknu "hiše" in med predvajanjem posnetka odmevata "Norman Fucking Rockwell" in "Arcadia", nekateri obiskovalci sedejo. Ni zato, ker bi jim bilo dolgčas, ampak zato, ker Lana gradi vzdušje, ne tempa.

Z vizualnimi referencami na film noir, ameriško gotiko in retro estetiko 50. let ustvarja svet, ki je hkrati eleganten in razpadajoč. Plesalke v belih čipkastih oblekah, ogenj, ki zajame hišo (projekcija, a učinkovita), vrtnice, ki rastejo iz tal. In presenetljivo: kljub vsemu temu okrasju je še vedno glas, tisti eterični, razpokani glas tisti, ki vodi.

Ko pride čas za "Young And Beautiful", "Summertime Sadness" in "Born To Die", se oder dvigne. Ta triptih je čustveni vrhunec večera z orkestracijo, ki raste kot nevihta. In ko ob koncu "Born To Die" Lana preprosto reče: "Ta nikoli ne bo prestara," to ne zveni kot kliše. Zveni ... resnično.

In ravno ko misliš, da si dobil vse, kar si si želel, pride "Venice Bitch" – komad, ki ga redko poje, in nato posebna gostja: Addison Rae. Skupaj zapojeta "Diet Pepsi", njen čudaški, bubblegum pop hit. Rae ostane še za "57.5", kjer Lana dokaže, da še vedno zna pisati verze, ki ti poženejo kri po žilah.

Ni presenetljivo, da zaključi z "Take Me Home, Country Roads" Johna Denverja. Morda ni njena pesem. A po večeru, ki je bil hkrati intimen in epski, zasanjan in konkreten, popolnoma neskladen s tem, kar naj bi bil "stadionski šov", deluje skoraj kot domač refren. Lana nam ne daje, kar hočemo, ampak kar potrebujemo.

Lana Del Rey je zdaj uradno v ligi največjih. In to je storila po svoje. Brez kompromisov, brez slepega sledenja pravilom igre. V dobi, ko mnogi merijo vrednost šova v dolžini, številu oprav ali viralnosti na TikToku, Lana naredi nasprotno. Njena moč je v tem, da se upa ustaviti, gledati, dihati. In da ima občinstvo, ki to ceni.

"Pelji me domov," je pela na koncu. Ampak tisto noč na Wembleyu se je zdelo, kot da smo mi tisti, ki smo prišli domov.