Umrl je najlepši deček na svetu

V starosti 70 let je umrl švedski igralec Björn Andrésen. Širša javnost ga pozna predvsem po vlogi Tadzia v filmu Smrt v Benetkah iz leta 1971, kjer je kot petnajstletnik igral izjemno lepega fanta, ki ga občuduje starejši skladatelj. 

Režiser Luchino Visconti ga je poimenoval kar "najlepši deček na svetu", kar ga je poneslo v mednarodno prepoznavnost. Čeprav je postal takojšnja zvezda, je Andrésen pozneje večkrat poudaril, da mu je ta vloga in njena posledica – javno etiketiranje – uničila življenje. Dokumentarec iz leta 2021, Najlepši deček na svetu, še dodatno razkriva njegove težke izkušnje s to vlogo in trajajoče posledice za njegovo kariero in osebno življenje.

Andrésen se je rodil leta 1955 v Stockholmu. Po samomoru matere, ko je bil star 10 let, ga je vzgajala babica, ki ga je spodbudila k igranju in manekenstvu, ker je, kot je kasneje dejal, 'želela slavno osebo v družini'.

Intenzivnost snemanja in neugodne izkušnje so Björna Andrésena globoko zaznamovale. Njegov režiser, Luchino Visconti, ga je nemalokrat odpeljal v pariške gejevske klube, ko je bil Andrésen star komaj šestnajst let, kar ga je navdajalo z izjemnim nelagodjem. 

"Vedel sem, da ne morem odreagirati. To bi bil socialni samomor. Ampak to je bilo prvo od mnogih takšnih srečanj," je dejal, Viscontija pa je označil za "kulturnega plenilca, ki bi za delo žrtvoval vse oz. kogarkoli". Izjavil je tudi, da ga za njegova čustva "ni brigalo". 

Po nepričakovanem uspehu filma Smrt v Benetkah, ki je bil izjemno dobro sprejet tudi na Japonskem, je Björn Andrésen postal prava pop ikona in model. Njegova podoba se je pojavljala v oglasih, sledilo pa mu je na tisoče oboževalk, kar je opisal z besedami: "Bilo je kot Beatlesi v Ameriki. Vladala je histerija." 

Toda kljub vsesplošni prepoznavnosti so bile Andrésenove dejanske ambicije usmerjene v glasbo. Izpopolnil se je kot pianist in glasbenik, in čeprav je nadaljeval z igranjem – pojavil se je v več kot 30 filmih in TV-serijah, večinoma na Švedskem – je svojo kariero pogosto opisoval kot "kaos". 

Z žalostnim prizvokom je izjavil: "Moja kariera je ena redkih, ki se je začela na samem vrhu in se nato spustila proti dnu. To je bila osamljena pot." Pomena Tadzia, vloge, ki mu je prinesla slavo, a ga tudi preganjala v odraslosti, nikoli ni mogel popolnoma ovreči.

Andrésenovo življenje po izkušnji s filmom Smrt v Benetkah je bilo polno osebnih izzivov, vključno z dolgotrajno bitko z alkoholizmom in depresijo. Leta 2003 je ponovno pritegnil medijsko pozornost, ko je ugovarjal uporabi svoje mladostne fotografije na naslovnici knjige Lepi fant avstralske feministke Germaine Greer, brez njegovega privoljenja. 

Njegov ugovor ni bil zgolj glede avtorskih pravic, temveč tudi globlje narave, saj je poudaril, da mu je ta situacija obudila neprijetne spomine na izkušnje z Viscontijem. Izrecno je dejal: "Ljubezen odraslih do mladostnikov je nekaj, čemur načeloma nasprotujem. Tako čustveno kot intelektualno me to moti, ker imam nekaj vpogleda v to, kaj je ta vrsta ljubezni." 

Kljub vsem poklicnim in osebnim viharjem je Björn Andrésen uspel ustvariti družino s svojo nekdanjo ženo, pesnico Suzanno Roman. Skupaj sta imela hčerko Robine in sina Elvina, ki je tragično umrl pri starosti devetih mesecev zaradi sindroma nenadne smrti dojenčka (SIDS). 

Robine Roman se je ob očetovi smrti javno poklonila in v ganljivem zapisu spregovorila o njegovi neomajni veri v posmrtno življenje. Zapisala je: "Ne bom umrl. Samo izginem. Morda se bom spet zbudil. Potem se bom vrnil in te poiskal." 

Vir: theguardian.com