"Pri sedemindvajsetih sem drugič zanosila. V nosečnosti sem žarela od sreče, ker sta pod mojim srcem rasla dva mala bitjeca, a se žal nisem najbolje počutila. V mislih je čez dan švigalo nešteto skrbi, nisem imela apetita, do petega meseca nosečnosti mi je bilo grozno slabo. A so vse ultrazvočne preiskave dokazovale, da je z dvojčkoma tam notri vse v najlepšem redu. Razmišljala sem: »Morda pa so vse več plodne nosečnosti tako naporne in bodo z rastjo ploda tudi slabost in skrbi izginile«.

Rezultat nuhalne svetline je bil tisti, ki je šele nekoliko pomiril moje strahove, saj sva izvedela, da pričakujeva dva zdrava dojenčka. Takrat sem lažje zadihala.

Potem pa je prišel dan njunega rojstva. Težko bi opisala vsa ta čustva, ki te preplavijo v teh dragocenih trenutkih sreče. Nemogoče je. To ljubezen je treba doživeti. Kar dva čudovita bitja sva dobila v svoje naročje. Nisva si predstavljala, da naju bosta tako očarala.

Naslednji dan po porodu, komaj nekaj ur zatem ko nam je dojenje steklo in je v mojih očeh postalo vse tako lepo… pa sva doživela velik šok. Pediatrinja je pri enem od dvojčkov namreč opazila nekatere nepravilnosti in posumila na Downov sindrom. Spominjam se, kot bi bilo včeraj… selijo nas v drugo sobo na oddelku, dobim močan občutek, da tu ne gre več le za sum. Prebledela sem, s to gesto so mi povedali vse. Ne potrebujem uradne potrditve diagnoze, a so mi jo bili primorani pokazati. Izvid genetskega laboratorija: »Ugotovljena trisomija 21, v vseh celicah v telesu.«

Si predstavljate v kakšno stisko te pahne takšna novica dan po porodu?

Naenkrat se je naše življenje obrnilo na glavo. Nikoli nismo niti razmišljali o tem, da bomo nekega dne družina s posebnim otrokom. Kaj to sploh pomeni? Sprva je bilo težko sprejeti takšno življenje. Sprašuješ se… ali boš sploh zmogel živeti tako in ali boš kos vsem izzivom? Kako bodo drugi gledali nate in tvoje otroke? Kako bosta druga dva otroka sprejela tega, ki bo celo življenje nekoliko drugačen od njiju?

A danes, po dveh letih in pol… nimam več pomislekov. Otroci se imajo radi. Tudi midva si ne skačeva v lase, ampak ovire premagujeva skupaj. Imam občutek, da nama je nekoliko lažje, ker si zaupava in ne kuhava mule, ko imava vsega dovolj. Vse tri otroke imava rada in se trudiva, kljub oviram, ki jih prinese sindrom, ne delati razlik med njimi. Sina vključujemo v vse aktivnosti in ga vzgajajmo v enakih pogledih kot druga dva otroka. Trudiva se jim privzgojiti čut za ljudi, ne glede na to kako drugače jih družba vidi. Ceniva njihovo iskrenost in poštenost.

Res je, da sem pri svojih tridesetih s tremi otroki – enim otrokom s posebnimi potrebami, težje zaposliva, a to ne more, ne sme biti ovira, da ne bom v življenju kot ženska enkrat uspešna. Dokler bo v naši družini živela ljubezen, bodo tudi vse težave našle svojo rešitev. Ljudje z Downovim sindromom si zaslužijo naše spoštovanje in ljubezen. To, da so na videz drugačni in duševno zaostali, ti ne daje nikakršne pravice, da jih postavljaš v slabši položaj. Raje odpri srce in oči - takrat boš šele uvidel, kako veliko se lahko od njih naučiš. Brez našega posebnega fanta v življenju nikoli ne bi spoznala svoje moči, da lahko preživim veliko več kot sem sprva verjela."

Iva Džudovič, mama najstnika in dvojčkov, blogerka in fotografinja

www.ljubezniva.si