Zakaj Evrovizija še vedno pomeni več, kot si mislimo?

Sam nisem licenciran komentator Evrovizije, okolica, ki me pozna, me pa ima za gorečega entuziasta, ki se vsako leto bori s skeptiki, ki so mnenja, da Evrovizija ni več to, kar je bila. Deloma se strinjam. V očeh 60-letne osebe je logično, da ji ves hrup, podkrepljen s pirotehniko, ne obuja spominov na čase, ko je še s svojimi starši gledala Evrovizijo, kjer je bilo le nekaj deset do petnajst izvajalcev. In seveda, Evrovizija je čustvo, je spomin na tiste lepe čase, ko smo preživeli sobotni večer z družino in se ljubko prerekali, kdo je lepše zapel, katera pevka je napol gola, kateri pevec je najbolj šarmanten in kdo bo odnesel trofejo.

Sam se spomnim svoje evroevforije, ko sem v srednješolskih letih med poletnimi počitnicami presedel za sestrinim računalnikom in guglal zgodovino festivala. Tam sem se naučil podatkov, ki jih niti na kakšnem TV-kvizu ne bi uporabili. Zadnja Evrovizija, ki sem jo preživel s pokojnim očetom na kavču, je bila leta 2004 v Istanbulu. Komentirala sva vse, kar se je odvilo. In res je, to je spomin, ki me zaznamuje celo življenje. Potem me je pot zanesla v modno oblikovanje in sem začel festival spremljati še z drugega zornega kota – stilsko pripovednega.

Letošnjo Evrovizijo sem spremljal prek vseh pretočnih kanalov, družbena omrežja pa so me bombardirala z videoposnetki v slogu 'kdo se je najbolje oblekel na turkizni preprogi'. Turkizna preproga je sprehod izvajalcev skozi množico oboževalcev. Za to priložnost si preudarno izberejo garderobo, ki se od odrskega nastopa včasih razlikuje le v nadgradnji, včasih pa v popolnem alter egu.

Na prvo žogo sem opazil veliko teatralnosti s spogledovanjem z visoko modo (ročno izdelana oblačila v ateljejih), etnokulturno zapuščino (predvsem balkanski narodi so izjemni v tem žanru) ter gotsko-darkerski videz. Navdušila me je nemška predstavnica, ki je svojo pesem Ogenj (Fire) dobesedno prenesla na svoje telo – glamurozna drapirana kreacija v rdečih odtenkih iz svilene organze. Zanimivo je, da je zaradi dinamične pesmi na odru izbrala popolnoma drugačen stajling, predvsem zaradi funkcionalnosti, ki je neposredno povezana z glasbenim žanrom, scensko uprizoritvijo in kamermansko režijo, ki budno spremlja vsako tisočinko sekunde nastopa.

Če se še ustavimo v zlatih časih visoke mode, ne gre prezreti hrvaške skupine Lelek, ki je na turkizni preprogi popolnoma presenetila z asimetričnimi silhuetami, igro ostrih rezov ter kombinacijo hlač, kril in suknjičev v črno-beli kombinaciji, dopolnjeni z zlatimi gumbi.

Kot nekakšen enfant terrible je igrivost grške pesmi prenesel Akylas v slogu pokaži, kaj znaš, kjer je edina umirjena točka bež barva. Na hlačah smo opazili našita peresa, zgornji del je krasil prevelik bomber s satenastim trakom, 3D-očala in pokrivalo nekakšne maskote.

Malteški predstavnik Aidan je ubral zanimivo pot – pred dunajsko mestno hišo je ljudstvo pozdravil v rdeče-bež opravi z matadorsko estetiko, na odru pa je nosil originalno usnjeno kreacijo iz arhiva modne hiše Versace. Zanimivost: na svetu obstaja le 20 takšnih primerkov. O upanju, domu in koreninah je pela ukrajinska predstavnica Leleka, ki je skozi ročno tkan steznik iz osmih različnih tkanin in fluidnost v vetru simbolizirala peruti in gibanje štorklje.

A res lahko Evrovizija še koga pusti malodušnega? Ali pa to, da so imeli nu-metalci Srbi in izpovedne Hrvatice istega oblikovalca? Pri srbski Lavini, ki me je popolnoma navdušila, smo bili priča usnju, ki ponazarja notranji boj med krivdo in žalostjo, asimetrija pa simbolizira zlomljeno srce. Prav slednji so ubrali zanimiv kontrast – na odru so okiteni v 40 tisoč kovinskih obročkov, na turkizni preprogi pa so se odeli v subtilne drapirane hlačne kostime. Iz sramežljivih študentov glasbe so se na velikem odru prelevili v prave krotilce levov.

Hrvaška Andromeda je dokazala, da glasba pripoveduje odraz časa, se filmsko zažre v našo zavest in nas spodbudi k razmišljanju. Pesem, ki govori o mladih katoličankah, ki so s posebnimi simboli ohranile svoje življenje v času osmanskih vdorov, govori o močni ženski volji in energiji. In prav takšna so njihova rdeče-beela oblačila. Belo blago spominja na stopljen vosek sveče – spomin, molitev in zaščito. Rdeča tkanina pa simbolizira moč odpora.

In kot bi rekla Tyra Banks, 'last but not least', se karavana seli v Bolgarijo. Priznam, zmagovalka Dara je bila ena tistih, ki je skozi vso evforijo nekako prešla mimo mojih ušes in oči. Ko sem pa s sobote na nedeljo ob pol treh zjutraj odhitel na stranišče in na hitro pregledal internet, me je novica o letošnji zmagovalki z nasmehom zazibala v spanec. Za turkizno preprogi je izbrala obleko z referenco na kukerije – starodavne bolgarske maskirane bojevnike (spominjajo na naše kurente), ki s plesom in težkimi zvonci preženejo zle duhove. Poklon bogati bolgarski folklori v sodobni preobleki.

Dara si upa tudi dlje. Pred leti je izdala album ADH DARA, ki se nanaša na diagnozo ADHD, odkrito v odrasli dobi. Album odkriva njeno dinamično glasbeno energijo in živahno osebnost, prav v tem slogu pa je letos pometla s konkurenco s pesmijo, v kateri poudarja, da mora človek sprejeti vse dele svoje osebnosti – tako temne kot svetle – brez opravičevanja. Zveni znano, kajne? Kot nekakšna oda vsem nam.