Film Oblika vode je prejel 2 zlata globusa, nominiran pa je za zavidljivih 13 oskarjev. Mojster pripovedništva Guillermo del Toro se vrača s pravljico, ki se dogaja v ZDA na vrhuncu hladne vojne. Okoli leta 1962 osamljena Elisa (Sally Hawkins), ki je zaradi poškodbe v otroštvu nema in se sporazumeva prek znakovnega jezika, dela v skrivnem in strogo varovanem vladnem laboratoriju, obsojena na življenje v osami. Toda vse se obrne na glavo, ko sodelavka Zelda (Octavia Spencer) odkrije tajni eksperiment, v katerem Elisa ne najde samo fascinacije in navdušenja, ampak tudi pravo in iskreno ljubezen.

Del Toro, ki je scenarij na podlagi lastne zgodbe spisal z Vanesso Taylor, v svojem vizualno presunljivem in čustveno drznem slavju domišljije združuje patos in srhljivost klasičnih filmov o pošastih s senčnimi odtenki film noira, v to pa vmeša še razvnetost ljubezenske zgodbe, kakršne še ni bilo, in pri tem raziskuje fantazije, s katerimi se spogledujemo prav vsi, skrivnosti, ki jih ne zmoremo obvladovati, in pošastnosti, s katerimi se moramo soočati.

»Voda prevzame obliko tistega, kar je tisti hip v njej,« pravi režiser. »In čeprav je lahko nežna, zna biti tudi najmogočnejša in najbolj zlohotna sila v vesolju. Takšna je tudi ljubezen, mar ne? Ni pomembno, v kakšno obliko vlijemo svojo ljubezen; postane tisto, v kar smo jo vlili – pa naj bo to moški, ženska ali stvor.«

Režiser svojo zgodbo odpre globoko pod vodo. Od tistega trenutka celoten film postane dejanje potopa brez diha, ki gledalce potegne v svet šestdesetih, poln stvari, ki jih prepoznamo: tu so prevlada, jeza, nestrpnost… pa tudi osamljenost, odločnost in nenadni, kot elektrika presunljivi občutki povezanosti. A v tem svetu je tudi nekaj, česar ne poznamo: izjemno bitje. Ta nerazložljivo dragocena biološka »last« ameriške vlade, nema čistilka, njeni ljubeči najboljši prijatelji, vohuni Sovjetske zveze in predrzen tat se zlijejo v edinstveno romantično povest, ki presega vse meje. Pri tem se mešajo vsakovrstni filmski žanri od razkošnih muzikalov do napetih klasičnih kriminalk, in režiser še posebej oživlja spomin na neomajno privlačnost filmov o pošastih, ki igrajo na strune naših najbolj primarnih čustev, kot so strah, nevarnost in občutek zapuščenosti, pa tudi radovednost, začudenje in poželenje.

Na premieri so bili prisotni tudi nekateri znani Slovenci, med drugimi Andrej Šifrer, Zmago Jelinčič Plemeniti s soprogo, Filip Kržišnik, Anže Gallus Petelin in Tanja Mojer.