Prenehalo je biti srce ansambla Štirje kovači

V 89. letu starosti je slovenska glasbena scena izgubila enega svojih ključnih ustvarjalcev, Franca Šegovca, ustanovitelja in dolgoletnega vodjo ansambla Štirje kovači. Šegovc, ki je bil harmonikar, pevec in duša ansambla, je preminil 25. avgusta 2025. 

Ansambel, ustanovljen leta 1954 v Slovenj Gradcu, je zaradi svoje dolgoletne aktivne prisotnosti v narodnozabavni glasbi dosegel mednarodno priznanje z vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejši delujoči tovrstni ansambel na svetu. 

Franc Šegovc je s svojo energijo in vizijo odločilno vplival na razvoj narodnozabavne glasbe v Sloveniji, prepoznal je potencial preprostega koroškega humorja in melodij ter jih prenesel širši javnosti. S pesmimi, kot sta Tam na vrtni gredi in Kam le čas beži, ki so postale del slovenske glasbene zakladnice, so Štirje kovači ustvarili močno vez z občinstvom. Njegovo delo je trajen pečat v zgodovini slovenske glasbe, ki ga bodo ohranjale številne pesmi in spomin na karizmatičnega vodjo.

Zgodba ansambla Štirje kovači se je začela pisati leta 1954, ko so se zbrali štirje fantje, zaposleni v kovačiji Tovarne kos v Slovenj Gradcu: baritonist Viktor Breznik, klarinetist Maks Klančnik, trobentar Tine Lakovšek in harmonikar Franc Šegovc. 

Šegovc je bil gonilna sila ansambla in avtor več kot 600 melodij ter 200 besedil – nekateri podatki navajajo celo 800 avtorskih skladb, kar priča o izjemni ustvarjalnosti. Mnoge njegove skladbe so postale hiti, med njimi valček Kam le čas beži, ki je bil leta 2000 razglašen za 'vižo stoletja' in ga danes že štejemo za ponarodelo melodijo. 

Leta 2021 so bili Štirje kovači vpisani v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejši neprekinjeno delujoči narodnozabavni ansambel na svetu, istega leta pa so odprli tudi Muzej Štirih kovačev v Slovenj Gradcu. To so konkretni dokazi, kako je Franc Šegovc s svojo ustvarjalnostjo in predanostjo močno zaznamoval slovensko glasbeno dediščino in jo dvignil na svetovni nivo, kljub temu da je žanr začel s skromnimi koreninami. Ansambel je tako postal sinonim za avtentično koroško glasbo, ki je pustila globok in trajen pečat v srcih poslušalcev.

Franc Šegovc ni bil zgolj nadarjen glasbenik, temveč tudi izjemen človek, ki je bil zaslužen za tesne vezi znotraj ansambla in med občinstvom. Vedno je bil sposoben zbrati prave ljudi okoli sebe, bodisi glasbenike, s katerimi je sodeloval, ali obiskovalce, ki so ga in ansambel sprejeli kot del svoje družine. Njegovo vodilo je bilo, da je "glasba zdravilo za srce in dušo," in prav to je s svojim delovanjem predajal naprej. 

Ta filozofija ga je spremljala skozi vsa leta, tudi ko sta ga leta in zdravje v zadnjih letih upočasnjevala. Njegova neustavljiva strast do harmonike in glasbe je bila močnejša od vsake prepreke, kar je dokazoval z vztrajnostjo na odrih in predanostjo svojemu občinstvu, ki mu je zvestobo z veseljem vračalo.