Starša Rabie Kanwal iz Pakistana sta privolila, da se njuna hči poroči z domnevno premožnim kitajskim poslovnežem, ki se je v njihovi državi mudil na dopustu. Bila sta prepričana, da bo vse v najlepšem redu, svoji hčerki sta zaželela vse najboljše in trdno verjela, da ji bo poroka z bogatim kitajskim muslimanom prinesla srečo in blaginjo. Toda 22-letno dekle je imelo že od vsega začetka slab občutek. "Nisem bila navdušena. Čutila sem, da se bo zgodilo nekaj slabega," se je pred tedni izpovedala novinarjem časnika The Washington Post. Ko je prišla na Kitajsko, je ugotovila, da je njen soprog ubogi kmet, zato je že čez nekaj dni stopila v stik s pakistanskim veleposlaništvom in zaprosila za pomoč pri vrnitvi v domovino.

Rabiina zgodba je torej imela razmeroma srečen konec. Mnoga druga pakistanska dekleta, ki so se poročila s Kitajci, so končala precej slabše. V zadnjih tednih so strani pakistanskih medijev polnile zgodbe več kot 150 žensk, ki so jih fantje pod raznimi pretvezami zvabili na Kitajsko in jih obsodili na nesrečen zakon. Ne le, da so jim lagali, pozneje so jih prisilili, da so se ukvarjale s prostitucijo in delale v klubih ter barih, kar je v pakistanski konservativni muslimanski kulturi za ženske povsem nesprejemljivo.

Težka zapuščina politike enega otroka

Iskanje življenjskih sopotnic zunaj meja države je za kitajske fante sicer zelo pogosto. Gre za posledico dolgoletnega pravila enega otroka, zaradi česar so se Kitajke v preteklosti odločale splaviti, če so pod srcem nosile deklico. Če so se že morale zadovoljiti z enim potomcem, so želele, da je to fant, ki bo skrbel za družino in bo poskrbel za zapuščino ter očetovo ime prenašal v naslednje rodove. Posledično je med današnjo kitajsko mladino izrazito več moških kot žensk: na vsakih 100 žensk naj bi bilo kar 106 moških, kar je pri njihovi številčnosti velik problem.

Zapuščina politike enega otroka se je začela najbolj izrazito čutiti prav sedaj, ko so ti fantje, ki so jih bili starši nekoč tako zelo veseli, odrasli in so prišli v leta, ko bi se morali poročiti. Ker se jih veliko nima s kom. Zato je iskanje nevest začelo presegati meje domače države, zlasti na področje sosednjega Pakistana, kjer kitajski vpliv na podlagi vse večjih in močnejših gospodarskih vezi najbolj izrazito narašča, vključno s številnimi infrastrukturnimi projekti. Ker v Pakistan iz Kitajske prihaja vse več samskih delavcev in vlagateljev, so jim v Islamabadu začeli ponujati prav posebne storitve: organizirali so posrednike, ki se dogovarjajo za poroke s pakistanskimi dekleti.

Kako resno je v resnici stanje?

Samo v zadnjih nekaj tednih so aretirali vsaj dvajset posameznikov iz Kitajske in Pakistana in jih obtožili tihotapljenja ljudi. Kitajsko veleposlaništvo je sicer zanikalo, da bi se s tujimi dekleti in ženskami na Kitajskem ravnalo nespoštljivo in grdo. A pri neprofitni organizaciji Human Rights Watch, ki se zavzema za zaščito in zagotavljanje človekovih pravic, ugotavljajo, da so te obtožbe "vznemirjajoče podobne" nekaterim preteklim vzorcem, ko so ženske iz drugih revnih azijskih držav, predvsem Severne Koreje, Mjanmara, Kambodže, Laosa in Vietnama, uvažali na Kitajsko in jih tam zlorabljali. "Tako Pakistan kot Kitajska bi morala resno jemati dokaze in opozorila, da so pakistanske ženske in dekleta s sklenitvijo zakonske zveze v nevarnosti, da na Kitajskem postanejo spolne sužnje," je zapisala direktorica izpostave organizacije na Kitajskem Sophie Richardson.

Pakistanski preiskovalci so odkrili, da Kitajci pridejo v njihovo deželo in za mesec ali dva najamejo stanovanje ter plačajo konkretne vsote denarja tako imenovanim posrednikom, ki se v tem času dogovorijo za poroko z lokalnimi dekleti. Kitajski fantje plačajo stroške poročne slovesnosti in v nekaterih primerih celo družini neveste podarijo še okrog tisoč ameriških dolarjev (890 evrov) za roko njihove hčerke. V bistvu si soprogo torej kupijo. A to v Pakistanu ni nič nezakonitega. V mnogih primerih si ti moški ponaredijo dokumente, da bi bilo videti, kot da so muslimanske veroizpovedi, saj si tako lažje zagotovijo soprogo. Nekateri ženske iščejo v krščanskih skupnostih, med manjšino, najpogosteje pa je govora o revnih muslimanskih dekletih, ki so zaradi svojega statusa močno izpostavljene diskriminaciji. Te je namreč najlažje premamiti v zakon in jim vnesti (lažno) upanje v boljše življenje in finančno blaginjo.

Njuni zgodbi se močno razlikujeta

"Starša sta mi povedala, da so sosedove hčerke srečne na Kitajskem in da bom tam srečo našla tudi sama," je novinarjem The Washington Posta povedala Rabia, ki je svojega soproga spoznala v pisarni posrednika v Islamabadu, kjer je bilo še veliko drugih moških in žensk. Njenima staršema naj bi ženin povedal, da je musliman in jima zrecitiral tisti del iz Korana, ki bi ga moral na pamet vedeti vsak pobožen pripadnik islamske veroizpovedi. Sama ga, kot je dejala, nikoli ni videla moliti, niti ko sta obiskala slavno mošejo Faisal v Islamabadu. Februarja sta po poroki odletela v provinco Henan na osrednjem Kitajskem. Po štirih urah vožnje med pšeničnimi in koruznimi polji sta prispela do vasi Dongdžang in do njegovega doma. Ni šlo za veliko kmetijo, kakršno je pričakovala, temveč skromno družinsko farmo, na kateri je živel s svojima staršema in dvema bratoma. "Niso bili pravi muslimani, torej se je ves čas pretvarjal. V njihovi hiši ni bilo niti prave kopalnice. Vznemirila sem se in začela jokati," je pripovedovala mlada Pakistanka.

Toda njen 33-letni soprog Džang Šučen je novinarjem povedal povsem drugačno zgodbo. Priznal je, da je odpotoval v Pakistan in dal kitajskemu posredniku 14.500 ameriških dolarjev (skoraj 13 tisoč evrov) v upanju, da mu bo našel pakistansko nevesto. To je bil njegov prvi obisk te države in revščina, ki jo je videl, ga je spomnila na Kitajsko v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Ko je spoznal Rabio, naj bi ji dal takoj vedeti, da mu je všeč. Povedal je, da je bil do nje ves čas iskren in ji je odkrito priznal, da se je spreobrnil v islamsko vero na papirju, ni pa resnično njen pripadnik. "Povedal sem ji, da nisem musliman, da ne čutim te vere," je povedal in dodal, da ga je ona naučila prvega načela muslimanske vere. A Rabia je njegove trditve ostro zanikala.

Džang, ki je prej delal v skladišču, naj bi sedaj z delom na svoji farmi zaslužil okrog 2.900 ameriških dolarjev (dobrih 2.500 evrov), kar je veliko več od 180 dolarjev (160 evrov), kolikor je znašala povprečna mesečna plača kitajskega kmetovalca v lanskem letu. Ni sicer mogoče z gotovostjo potrditi, ali je njegova zgodba resnična, a med obiskom novinarjev na njegovi kmetiji, so ti lahko videli na novo zgrajeno zgradbo z več spalnicami in sijočimi tlemi. Njegova mama, krepka gospa v šestdesetih letih, je dejala, da jo je Rabijina reakcija zmedla. "Je zelo verna, zato sem se, ko je prišla živet na našo kmetijo, resnično močno trudila, da se na njenem krožniku ne bi znašlo nič svinjine. Ponudila sem ji piščanca in omleto, a kar koli sem postavila pred njo, ni želela jesti," je povedala ogorčena mati.

Brez žensk ne bo nasledstva

Rabia je po drugi strani povedala, da jo je soprogova družina za dva dni zaklenila v sobo in jo poskušala prepričati, naj ostane, kar je Džang ostro zanikal. Uspela je poslati elektronsko pošto pakistanskemu veleposlaništvu, ki je o njenem primeru obvestilo policijo. Ti so čez nekaj dni prišli ponjo in jo odpeljali iz domnevnega ujetništva. Na Kitajskem je ostala samo osem dni in pravi, da je bila to "strašna izkušnja, ki je ni mogoče opisati z besedami. Več ur sem molila k bogu, naj me vrne v domovino, k mojim ljudem". Pretekli mesec je vložila zahtevo za ločitev, v razlogih za razvezo pa je zapisala, da jo je Džang prisilil v "nemoralne aktivnosti" in da "raje umre, kot pa da bi morala živeti z njim".

Po nizu obtožb in preiskav o tihotapljenju ljudi iz Pakistana, je kitajsko veleposlaništvo podprlo vladna prizadevanja za boj proti kriminalu. Vendar pa so zanikali, da bi bile pakistanske ženske na Kitajskem prisiljene v prostitucijo ali da jih morijo ter prodajajo njihove organe, kot so nekateri govorili v medijih. Približno v istem času, kot se je Rabia vrnila v Pakistan, se je govorilo še o številnih drugih pakistanskih ženskah, ki naj bi živele v kitajski pokrajini Dongdžang. Dve naj bi bili celo noseči. A domačinov to ne čudi. "Tukaj ni nobenih deklet. Ni nam bilo dovoljeno imeti več kot enega otroka, zato smo si vsi želeli imeti sinove," je povedala Džangova mati, ena izmed tistih žensk, ki je svoje otroke rodila v času vladavine pravila o enem otroku in dveh do pred kratkim ni prijavila, saj se je bala, da jo bo država kaznovala. Želela je pač poskrbeti za nasledstvo, ob tem pa ni razmišljala o morebitnih težavah pri iskanju nevest. Sedaj ji je žal. Na žalost, prepozno.