Zato slovensko igralko kličejo Pehta

Ko ugasnejo kamere in se oder izprazni, Lea Cok ne odide daleč. Ostaja med ljudmi, tam, kjer odnosi niso igra vlog, temveč resnične življenjske zgodbe. Slovenska igralka že osem let tiho, brez velikih besed, soustvarja prostor sprejemanja kot prostovoljka Društva za kulturo inkluzije in ambasadorka festivala Igraj se z mano. Letos pa svojo zgodbo povezuje tudi s programom (P)ostani Človek Merkur zavarovalnice.

'Zelo mi je mar za družbo in odnose. Veliko opazujem ljudi, delam samorefleksije,' pravi Lea in doda, da jo doma kličejo kar Pehta, ker je rada v naravi, radovedna in vedno nekaj nabira. A njena povezanost z ljudmi ni naključje. Že zelo zgodaj je začutila, da želi stati ob strani ranljivejšim.

V prostovoljstvo ni vstopila po dolgem premisleku ali načrtu. Nasprotno, bila je ena sama spontana odločitev. 'Neko jutro sem sedela na kavi, vtipkala v Google posebne potrebe, otroci, Ljubljana' in četrta povezava je bila Društvo za kulturo inkluzije. Poklicala sem jih in še isti dan postala prostovoljka,' se spominja. 'Dobila sem tako močan impulz, da mu nisem mogla, niti hotela, ne slediti.'

Kar je sprva delovalo kot neznana pot, polna vprašanj in rahle negotovosti, je s časom preraslo v eno najbolj izpolnjujočih izkušenj njenega življenja. 'Dlje ko si v prostovoljstvu, lepše postaja. To niso občutki, ki bi jih doživela kjerkoli drugje.'

Skozi delo z otroki s posebnimi potrebami je Lea spoznala nekaj, česar je ni naučila nobena gledališka vloga. 'V prostovoljstvu ne gre za enostransko pomoč. Gre za odnos, kjer vsak nekaj prispeva in se ta vložek v hipu pomnoži. Je kot mišica, bolj ko jo uporabljaš, močnejša postaja.'

Posebno mesto v njenem srcu ima festival Igraj se z mano, kjer že leta sodeluje kot voditeljica. 'To je kisik za mojo dušo. Srce se mi tam samodejno odpre.' Prav tam je vedno znova začutila, da popolnost ni cilj. Prisotnost je.

'Perfektna si, ko si dobro in ko to širiš naprej,' pove eden njenih najmočnejših uvidov. Spoznanje, da ni treba ves čas dokazovati, nadzorovati ali presegati sebe, ampak si lahko preprosto človek.

Letošnja tema programa (P)ostani Človek odpira pomembno, pogosto spregledano vprašanje: razbremenitev neformalnih skrbnikov. Staršev in skrbnikov, ki vsak dan skrbijo za otroke ali odrasle s posebnimi potrebami, a so v javnosti pogosto nevidni.

'Že samo predstavljati si, kako je biti skrbnik nekoga, ki te potrebuje 24 ur na dan, je težko,' pove Lea. 'Tu so še strahovi, kaj bo z otrokom, ko te ne bo več, izguba socialne mreže, nerazumevanje okolice in ogromno birokracije.'

Pritisk, ki ga ti starši nosijo, je neviden, a izjemno močan. 'Ko so starši napeti, so napeti tudi otroci. Otrokom torej pomagamo tako, da pomagamo staršem. In tukaj je Merkur zavarovalnica naredila res lepo, pomembno potezo.'

Postati človek v današnjem svetu za Leo pomeni predvsem to, da se znamo ustaviti in se spomniti, kdo smo. Da smo bitja, ki potrebujemo drug drugega, in da lahko tudi takrat, ko se nam mudi, damo prednost človeku pred hitrostjo. Že z majhnimi dejanji, s prijaznostjo in pozornostjo, lahko komu polepšamo dan in s tem nenazadnje tudi sebi.

Zanjo so to majhni, a ključni trenutki, v katerih se ustvarja boljša družba. Ne z velikimi gestami, ampak z odločitvami, da vidimo, slišimo in smo prisotni.

Za vse, ki razmišljajo o prostovoljstvu, a ne vedo, kje začeti, ima preprost nasvet: 'Ključne besede so ključne. Googlanje je čisto legitimen začetek.' Priporoča tudi portal prostovoljstvo.org ali pa preprosto, da si kdo pride pogledat festival Igraj se z mano, brez obveznosti, zgolj z odprtimi očmi in srcem.

'Prvi korak moramo narediti sami. Potem pa se stvari začnejo odvijati same od sebe.'

Morda prav v tej misli odzvanja bistvo programa (P)ostani Človek: opomin, da človečnost ni samoumevna, ampak izbira. In da se včasih začne tam, kjer si upamo narediti prvi majhen korak k drugemu.

Oglasno sporočilo