Mlada slovenska igralka na svetovni premieri v družbi znanih obrazov

Film Belo se pere na devetdeset, ki je nastajal skoraj sedem let v koprodukciji Slovenije, Italije, Hrvaške, Srbije, Črne gore in Severne Makedonije, je avtobiografska pripoved pisateljice in novinarke Bronje Žakelj. Njena iskrena, pogumna in pretresljiva zgodba je na festivalu prejela izjemno toplo dobrodošlico. Prejeli so tudi bronasto nagrado občinstva.

Pred premiero filma Belo se pere na devetdeset smo v Sarajevu na filmskem festivalu na kratko ujeli mlado in talentirano igralko Mei Rabič, ki smo jo že lahko gledali v nadaljevanki Skrito v raju. Izvedeli smo, kakšni so njeni občutki pred premiero in kako sicer usklajuje svoje obveznosti z igro.

Česa se danes najbolj veseliš?

Ja, da prvič vidim film, v katerega smo vsi vložili ful truda in me zanima, kakšen je zdaj končni rezultat. Tako da se zdaj najbolj veselim premiere.

Česa te je pa najbolj strah?

Strah me je edino ene scene, za katero se mi zdi, da je nisem dobro odigrala. Sem pa na srečo snemala z Anico, ki zelo dobro igra in bo ona zagotovo speljala sceno, da bo v redu.

Glede na to, da ti igraš Bronjo v tem obdobju, ko ji umre mama, kako si se pripravljala na ta del, kdo in kaj ti pomaga pri takih delih vloge?

Najbolj mi je pomagal pogovor z Bronjo, ko mi je ona povedala, kako je vse skupaj doživljala in sem si nato poskušala predstavljati. Saj vsak doživlja drugače, ampak sem poskušala čim bolj pokazati, kako se je njej zdelo. Pogovori z Bronjo in tudi s celo ekipo, to mi je res pomagalo.

S čim si pomagaš, da lahko pristno odigraš vsa ta čustva, kaj razmišljaš?

Pomislim na slabe stvari, ki se jih takrat lahko spomnim. Na začetku se moram spomniti nečesa žalostnega, potem mi je pa pomagala cela atmosfera, ki je takrat nastala na snemanju.

S kom si se največ družila na snemanju?

Na snemanju smo se družili največ s Tjašo, Jurijem, Jako in Anico, z njimi smo tudi največ prizorov skupaj snemali, Na splošno sem se pa največ družila z Jako, tako da mi je žal, da je že konec.

Ko sem prišla domov, ko smo končali z zadnjim snemalnim dnevom, sem bila ful žalostna, ker smo se res z vsemi povezali.

Glede na to, da to ni tvoja prva vloga, razmišljaš o tem, da bi nadaljevala z igranjem?

Zdaj trenutno sem kar odprta, ja, za nove vloge. Če pride, bi z veseljem odigrala, se lotila še kakšnega projekta. V prihodnosti bi se s tem še ukvarjala ...

Kako kombiniraš snemanja s šolo?

Na začetku sem mislila, da bo težje, pa je v redu, ker poskrbijo za to, da imam dovolj odmora med snemanji, da naredim naloge in obveznosti, na srečo so pa tudi učitelji v šoli razumevajoči, tako da mi ni bilo težko.

Ali te ljudje prepoznavajo na cesti in kako ti je ob tem?

Ja, v bistvu me ful, tudi zdaj, ko so se mi že končali projekti, me še vedno. Ne rečejo nič, samo pogledajo in zašepetajo, če sem to jaz, kakšni me pa tudi ustavijo, me nasmejijo in mi je to lepo.

Mei, hvala za ta kratek pogovor in srečno na premieri.