Kot je za ameriški častnik povedala Sofija Stefanovic, je na edinstvenem lepotnem izboru sodelovala pred 13 leti, ko ji je bilo 22 let. Izbor je organizirala jugoslovanska skupščina v Melbournu v Avstraliji in čeprav ni bilo televizijskega prenosa, nervoza ni bila nič manjša. »Še posebej zato, ker je izbor vključeval tudi izhod v bikini kopalkah in visokih petah, na prireditvi pa je bila zbrana celotna družina, skupni prijatelji, celo družinski zobozdravnik. Povsem dovolj, da vas zajame tesnoben občutek in da vam skozi telo začnejo švigati krči« se je spominjala Avstalka jugoslovanskih korenin. V svoji knjigi 'Miss Ex-Yugoslavia' se je spomnila svojih otroških in najstniških let, ko se je kot občutljiv in čustven otrok iz Beograda preselila v Avstralijo in kako je potekalo njeno prilagajanje na novo življenje.
Najbolj jo je skrbel izhod v bikiniju
Zmagovalka izbora je dobila letalsko vozovnico za obisk rodne domovine, torej katerega koli dela nekdanje Jugoslavije – odvisno, od kod izhaja. Večina se je na tekmovanje prijavila prav zaradi te letalske karte, druge so v prijavo enostavno prisilili starši. Bila so tudi dekleta, ki jim je resnično odgovarjalo, da jih ocenjujejo glede na njihov videz, na katerega so bile izjemno ponosne. Sofija pa pravi, da se je prijavila zato, ker je že od nekdaj sanjala o igralski karieri in je uresničitev teh sanj videla prav v nastopu na lepotnem odru. »Toda na neki točki me je zajel strah pred bikini delom tekmovanja, resnične različice teh sanj, ko ste nenadoma goli in si vas vsi ogledujejo z velikim zanimanjem.«
Kot je povedala nekdanja Jugoslovanka, je bil občutek, da jo kot mlado dekle obravnavajo kot predmet poželenja, skorajda bizaren. A tekmovanje Miss Ex-Yugoslavia je imelo po njenem mnenju tudi enako bizarno politično-imigrantsko ozadje. »Vse tekmovalke smo izvirale iz ene od držav, ki so bile do devetdesetih let prejšnjega stoletja sestavni del Jugoslavije, nato pa so se po bolj ali manj krvavih obračunih ločile oziroma razpadle. Čeprav so vojne zradirale naše domove, je bila večina prebivalcev nekdanje Jugoslavije (vsaj v Avstraliji) v prijateljskih odnosih. Še naprej so se družili in živeli pod geslom nekdanje skupne države – bratstvo in enotnost.«
Za starše je bil to še posebej čustven večer
Celo za kulisami so bila dekleta kot eno, se je spominjala Sofija. »Čutile smo, da vojne nimajo ničesar opraviti z nami ter da so nas sem 'privlekli' naši starši. Nekateri so bežali neposredno pred nasiljem (ena izmed tekmovalk je imel celo brazgotino od šrapnelov na nogi), drugi so zapusili ruševine držav v iskanju za boljšim življenjem.« Eno izmed vprašanj, na katero so morale odgovoriti tekom tekmovanja, se je neposredno navezovalo na njihovo preteklost in na to, zakaj so prišle v Avstralijo. Ena izmed tekmovalk je na vprašanje o tem, katera je njena največja želja, izrazila žalost zaradi nepričakovanega razpada Jugoslavije in upanje na ponovno združitev, iz publike pa se je zaslišal glasen aplavz.
Čustveni starši so s solzami v očeh spremljali izhod v večernih toaletah, oblačilih, ki jih ta dekleta v resničnem življenju nikoli niso imela priložnost nositi, ker niso zahajala v igralnice ali na plese. Bližji jim je bil obisk tako imenovanih jugo klubob, kjer pa so se nosile minice in visoke pete. Starejši člani družbe so peli in govorili o tem, kako so 'dekleta' prekrasna v primerjavi z anglo-avstalkami, med katerimi živijo. Navduševali so se nad črnimi lasmi Črnogork in višino Hrvatic. Mlajši moški v usnjenih jaknah in z lasmi, počesanimi nazaj ter utrjenimi s tono laka in gela, so kričali od navdušenja in dekleta spodbujali, ko je bil čas za izhod v bikini kopalkah.
Izhod, ki bi ga najraje 'prešpricala'
Ko je določeno dekle šlo na oder, so jo ostale objele in ji zaželele srečo. »Morale smo pač sprejeti, da celotna dvorana bulji v vsak del našega telesa in odobravajoče vzklika, medtem ko so si sodniki vztrajno delali zapiske v svoje beležke. Meni osebno je bilo v neskončno veselje, da je maskerka z majhnim čopičem prekrila strije na moji zadnjici in upala sem, da je večtedenska stroga dieta obrodila sadove, čeprav sem se več kot zavedala svojih želatinastih stegen, ko sem korakala po modni pisti,« je trenutek izhoda z nasmehom na obrazu podoživljala Sofija.
»Kaj so obiskovalci videli na nas, ko smo paradirale po odru? Včasih mislim, da niso gledali samo naša oprsja in noge, temveč so si želeli nekaj drugega. Spominjali so se tega, kar so izgubili, in se ob tem tolažili, da imajo na kaj biti ponosni. Želeli so najti kraljico med priseljensko mladino. Bikini del tekmovanja ni bil pomemben za ta občutek, čeprav je v času tega izhoda publika najglasneje vzklikala, jaz pa sem si želela, da mi tega sprehoda na bi bilo treba opraviti,« se je spominjala prebivalka nekdanje Jugoslavije in se ob tem spraševala, ali izbor za miss Združenih držav dela Američane ponosne na njihovo državo in na vse, kar jim lahko ponudi? Ali se jim njihova domovina v tistih trenutkih zdi čista, poštena in polna upanja, utelešena v mladih in krasnih dekletih? In je celotna stvar manj čudna in poželjiva sedaj, ko so sprejeli pravila, da kultnega bikini izhoda ne bodo več prakticirali?
Tolažilna nagrada?
Sofija tistega večera ni zmagala in torej ni postala miss ex-Yugoslavia. »Morda mojih strij vendarle ni bilo mogoče povsem skriti,« je dodala v šali. So jo pa sodniki očitno vendarle opazili. Ravno tistega leta je bila namreč na tekmovanju uvedena nova kategorija, miss osebnosti, in ta naziv je pripadel prav Sofiji. »Takrat se je to zdelo kot slabo skrita žalite - biti nagrajena za 'naj osebnost' med poplavo deklet v bikinijih. No sedaj, ko bikinijev vsaj na tekmovanju za miss Amerike več ni, se ustvarja nova pot za vse nas cinična dekleta s strijami, da pridemo v središče pozornosti in in ponovno začnemo sanjati ter da svoje upe uperimo v povsem oblečeno kraljico. Toda zame je ta ukrep prišel vsaj 13 let prepozno,« je svoj zapis sklenila Sofija, ki se je pred nekaj leti iz Avstralije preselila v Združene države Amerike, kjer se trudi uspeti kot umetnica, kot voditeljica pa se preizkuša tudi v raznih televizijskih oddajah.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV