Miroslav Černošek se še danes spominja telefonskega klica, ki ga je prejel 20. decembra 2016. Poklicala ga je dvakratna zmagovalka teniškega turnirja v Wimbledonu Petra Kvitova. Povedala mu je, da je v stanovanje spustila moškega, ki se je predstavil kot serviser grelnika vode.

Ko mu je obrnila hrbet, ji je na vrat prislonil velik nož. Poskusila se je rešiti in si pri tem močno poškodovala prste leve roke, kazalec pa je obvisel samo na koščku kože. Danes pravi, da je srečna, da je sploh preživela. Zdravniki so ji takrat dali le 10 odstotkov možnosti, da se bo po hudih poškodbah še lahko ukvarjala s tenisom, sploh ker je levičarka. Vendar se je že pet mesecev pozneje vrnila na igrišče, osvojila še osem teniških turnirjev in se januarja prebila celo do finala na Australian Open. »Vedno sem se zavedala, da sem borka na igrišču, nikoli pa nisem vedela, da sem še veliko večja borka v zasebnem življenju,« je pred nedavnim povedala novinarjem britanskega BBC.

33-letni napadalec Radim Zondra je bil marca obsojen na osem let zaporne kazni, a je že od začetka vse obtožbe vztrajno zanikal in napovedal pritožbo. Novinarji BBC-ja so Kvitovo obiskali na njenem domu v mestu Fulnek na vzhodu Češke in se pogovarjali z ljudmi, ki so pomagali, da se je razvila v eno najboljših tenisačic na svetu.

Prijazna deklica na kolesu z loparji na hrbtu

Drugo največje mesto na Češkem po velikosti Prostejov je tipično mirno, tiho in varno mesto. Zato ga je Kvitova tudi izbrala za življenje. V trenutku napada je živela v pritličju stanovanjskega bloka, edina varnostna naprava pa je video domofon s kamero. V bližini je stena, na kateri je v obliki grafita napisana beseda 'psihopat', v sivi betonski stavbi v zraven nje pa se nahaja trgovina, v kateri prodajajo vzmetnice, pub in kozmetični salon. Gre za del postkomunističnega mesta.

»To ni območje, kjer bi živeli bogataši, in nihče ne bi pričakoval, da bi v tem predelu živel nekdo kova Petre Kvitove. Gre za tipično sosesko s povsem povprečnimi zgradbami. Že od nekdaj sem mislil, da je Prostejov zelo varno mesto in vsi smo bili presenečeni, da se je kaj takega lahko zgodilo v tako mirnem, majhnem mestu. Nihče ni pričakoval takega napada,« je britanskim kolegom zaupal Michal Cagala, češki novinar, ki je poročal o incidentu.

V letu 2016 je bilo na Češkem skupno 5.050 primerov nasilnih dejanj, ki vključujejo vse, od pretepov v gostilnah do resnih napadov. Zabeleženih je bilo tudi 1.630 ropov. »Petra Kvitova je bila ob napačnem času na napačnem mestu,« je povedal Černošek, vodja teniškega kluba v Prostejovu, ki je financiral začetke njene kariere in s katerim je vse do danes ostala v tesnih odnosih. In pravzaprav ji sploh ne bi bilo treba biti tam.

Na vrat ji je pristavil nož, a naletel na silovito obrambo

V zadnjem trenutku je namreč spremenila načrte in namesto, da bi s Černošekom odpotovala v Brno, se je tja odločila oditi sama. Medtem ko se je pripravljala na odhod, je nekdo pozvonil. Pred vrati je bil moški, ki je dejal, da je prišel popravit grelnik vode. Na sodišču je povedala, da je doma ostala, ker je pričakovala doping kontrolo. »Prosil me je, naj odprem toplo vodo in v trenutku, ko sem mu obrnila hrbet, mi je na vrat pristavil velik nož. Prijela sem ga z obema rokama,« je povedala v video posnetku, da ji v dvorani ne bi bilo treba gledati obtoženega. »Z levo roko sem držala rezilo noža in mu ga izmaknila iz rok ter padla na tla. Kri je bila povsod,« je povedala.

Napadalcu je povedala, da mora čim prej v bolnišnico in ga vprašala, ali želi denar. Izročila mu je 350 britanskih funtov (390 evrov), kar je skoraj polovica mesečne plače na Češkem. Nato je poklicala Černoška. »Ko se je na telefonu izpisala njena številka, sem mislil, da ima težave z avtomobilom. A sledil je šok. Takoj sem poklical reševalce, policijo in medije,« je povedal. Poklical je tudi glavnega profesorja fizioterapevta Pavela Kolarja, ki je predlagal, da se bo pogovoril s kirurgom specialistom Radekom Kebrletom. Černošekov voznik je nato Kvitovo odpeljal do Kebrletove operacijske dvorane.

»Krvavitev jo je močno oslabila, a glede na to, kako zelo pogumna je, se pravzaprav ni niti zavedala, kako resno je stanje, dokler ni prispela v bolnišnico. Če bi se tistega dne z mano odpravila na pot, se kaj takega ne bi zgodilo,« je dodal. Operacija je trajala štiri ure, zdravniki pa so jo takoj opozorili, da bi ta dogodek lahko pomenil konec njene teniške kariere. »Na slikah smo videli, kako ji je en prst visel samo na delčku kože in prepričani smo bili, da ga ne bodo mogli rešiti. A Petra je pokazala neizmerno duševno moč, zaradi katere se je ob pomoči izjemnega talenta, ki ga ima, uspela vrniti in znova poprijeti za teniški lopar,« je povedal Černošek.

Tri dni po napadu je na tiskovni konferenci napovedala, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da se vrne na teren in čeprav so ji zdravniki ter fizioterapevti povedali, da bo okrevanje trajalo najmanj šest mesecev, je že po petih zaigrala na Roland Garrosu.

Rehabilitacije ni prekinila niti za to, da bi v miru povečerjala. »Šest mesecev po napadu je vsak večer na vilice nabodla testenine, jih dala v usta, odložila pribor in roko iztegnila nekomu iz svoje ekipe. Sledila je obvezna masaža,« je povedal Černošek. Njena roka sicer še vedno ni 100-odstotno gibljiva in na konicah palca in kazalca ne čuti ničesar, a njena odločenost, da zmaga, nikoli ni izginila. Že od samega začetka je bila namreč izjemno odločna ter trmasta.

Njen prvi trener je bil oče

V povsem običajnem naselju betonskih blokov v mestu Fulnek, kjer je odraščala, se je vsak dan s kolesom odpravila na trening. Njena kilometer dolga pot je vodila tudi čez glavni mestni trg, na katerem je leta pozneje pred someščani v zrak ponosno dvignila svojo trofejo, ki si jo je priigrala na turnirju v Wimbledonu. Njen prvi trener je bil oče, ki jo je treniral do 15. leta, v mestu pa so imeli le dve teniški igrišči. Danes so štiri, prav tako se mesto lahko pohvali z lastnim klubom, ki ga je ustanovila prav Kvitova.

»Razvoj ostalih športnih dejavnosti v Fulneku ni bil mogoč in če bi se želela ukvarjati s čim drugim, bi morala potovati do drugih mest. Želeli smo, da se ukvarja s športom, zato smo izbrali tenis. Nikoli ni dejala, da si ne želi iti na trening, nikoli se nismo prepirali zaradi tenisa. Bila je zelo poslušen otrok,« je novinarjem povedal njen oče Jiri. Sicer si nikoli niso postavljali nekih visokih ciljev, je povedal oče in niti v sanjah si niso upali predstavjati, da bo kdaj tako uspešna in slavna. »Petra je res prava borka in se nikoli ne preda. Njenemu trdemu delu in neizmerni vztrajnosti gre pripisati vse uspehe, ki jih je dosegla,« je povedal. Kljub velikim uspehom njena starša še vedno živita v istem stanovanju, kot sta, ko se je rodila. Tudi someščani pravijo, da gre za zelo skromne ljudi.

Istega mnenja so tudi vsi, ki Petro poznajo s teniških igrišč. »Spomnim se, kako je kolesarila skozi mesto s šestimi loparji na hrbtu v družbi očeta. Že takrat je bilo mogoče videti, da bo postala prvakinja. Igrala sem mešane dvojice z njenim očetom. In nisva ravno pogosto izgubljala. Ni nekdo, ki bi zlahka sprejel poraz,« je povedala meščanka Gabriela Klabackova. Novica o napadu je šokirala celotno mesto, nikogar pa ni presenetil njen hiter povratek, saj zanjo pravijo, da je »češka levinja«, žival, ki se nahaja tudi na njihovem grbu. V domačem mestu jo častijo kot junakinjo vsi – od otrok do odraslih. Ko igra v finalu, njene tekme spremlja celotno mesto, na velikih ekranih, postavljenih na ulicah in v kavarnah. Spremljali so tudi osvojitev njenega prvega naslova na Wimbledonu leta 2011 in nastop v finalu na prvenstvu Australian Open januarja. Takrat je bila druga igralka sveta, a je morala zaradi poškodbe roke izpustiti nekaj turnirjev, zato je nekoliko nazadovala.

V mestu živijo njeni starši in eden izmed starejših bratov Libor, ki je namestnik ravnatelja v njeni stari šoli in trener v teniškem klubu. Njej je pomembno samo, da ostaja tista »Petra iz Fulneka«, a njen talent je hitro prerastel mesto, v katerem je živela. »Bilo mi je težko, ko sem imela okrog 15 let. Igrala sem lahko samo s svojim očetom v Fulneku in skupaj sva preživela 24 ur na dan,« je povedala. V mesto Prostejov je odhajala nekaj dni na teden, pri 16 letih pa je sprejela ponudbo kluba z zasebnim trenerjem, nastanitvijo, oskrbo, fizioterapijo in vsem, kar sodi zraven. »Očetu ob tem ni bilo lahko. Ni bil več moj trener, a je imel še naprej pomemben vpliv name in na mojo igro. To je bilo zelo težko obdobje, a sva ga prebrodila in to precej dobro,« je povedala.

Pri 16 letih je tako morala odrasti, znajo povedati ti, ki so delali z njo, in se zoperstaviti očetu. »Povedala mu je, naj se preneha vmešavati v njeno kariero, saj bo odslej delala, kot bo od nje zahteval njen novi trener,« je povedal Černošek. Prav njemu je ima Petra zahvaliti za to, da je zagnal njeno kariero in investiral v njene odhode na velike turnirje. »Obožujem vse češke igralce in sem Petrin največji oboževalec,« je povedal. Z njo je slavil, ko je osvojila Wimbledon in jo tolažil, ko je izgubila finale na Australian Open. »Lahko bi dobila tisto tekmo. Nikoli je nisem videl, da bi tako jokala, kot prav po tem finalu,« je povedal.

Tako na terenu kot zunaj njega jo je napad spremenil. »Sedaj cenim majhne stvari v življenju veliko bolj, kot sem jih pred napadom. Vedno sem se trudila uživati v življenju, a zdi se mi, da sedaj uživam veliko bolj. Bolj sem sproščena, tako v življenju, kot tudi na terenu. Ne sekiram se več zaradi majhnih stvari in majhnih težav. Uživam v krog družine in prijateljev,« je povedala Petra. Prijatelji pravijo, da je postala tudi bolj pazljiva in se je naučila reči ne. »Slaba stran napada je, da se je moje zaupanje v moške močno zmanjšalo. Pogosto se spomnim teh slik, ko sem kje sama in se kaj čudnega dogaja. Včasih se bojim ljudi okrog sebe, se ves čas oziram in pospešim korak, da bi čim prej prišla do varnega kraja. Napad mi je spremenil perspektivo in srečna sem, da sem živa. To je bilo nekaj, česar si nisem mogla niti zamisliti, da se bo zgodilo. V samo nekaj sekundah je vaše življenje na povsem drugem mestu, sedaj se tega zavedam. In poskušam živeli 100-odstotno,« je zaključila.