Najprej so prišli po mojo sestro, ker je bila starejša. Odpeljali so jo v lopo in do današnjega dne še vedno slišim njene krike. Ko so jo privlekli nazaj do drevesa, je jokala in bila prekrita s krvjo. Niti sanjalo se mi ni, kaj se dogaja.

Nato, sem bila na vrsti jaz. Odpeljali so me, mi čez oči dali prevezo, za hrbtom zvezali moje roke in mi ukazali, naj se uležem na preprogo na tleh. Več žensk je razširilo moje noge in me držalo, da se nisem mogla upirati. Rezalka se je usedla na moj prsni koš. Bila je težka in gola. To sem vedela, ker je začela amputirati moj klitoris in male sramne ustnice. Od bolečine sem bila v takšnem šoku, da sem se sklonila naprej in jo ugriznila v zadnjico. Ko je končala s svojim napadom, so mi odstranili prevezo. Bila sem prekrita s krvjo, ženske pa so pele, plesale, kričale in pile alkohol. Odpeljale so me nazaj do drevesa, jaz pa sem se vso pot opotekala. Naročile so mi naj sedem pod drevo s široko razprtimi nogami. Z grozo v očeh sem se gledala. Vse, kar sem lahko videla, je bilo rdeče.

"Bolečina je bila grozljiva in težko jo je bilo primerjati s čim drugim, celo s posilstvom, ki sem ga do takrat že doživela."

Fizična bolečina, ostra, zbadajoča, ki se nikoli ne konča, je bila le še hujša zaradi čustvene bolečine. Kaj se je dogajalo? Kako so lahko moji starši to dovolili? Česa se morava bati sedaj? Nisem govorila s sestro in ona ni govorila z mano.

V noči pohabljenja sem se zbudila, da bi šla na stranišče, a ker je bila rana sveža, sem začutila ostro bolečino, ki je potovala po moji hrbtenici vse do mojih stopal. Poskušala sem držati vodo, a nisem mogla. In tako sem tam sedela v bolečini in urin spuščala kapljico za kapljico.

Krvavela sem vso noč, dokler naslednji dan končno ni ponehalo. Rane niso zašili ali uporabili katerega koli drugega razkužila. Pustili so naju tam, na življenje ali smrt. Imela sem srečo, saj sem na koncu preživela. Nekatera dekleta izkrvavijo do smrti. Druge umrejo zaradi septičnega šoka ali drugih okužb, pojasnjuje francoske urolog in kirurg Pierre Foldes, ki je izpolnil metodo za popravljanje škode na pohabljenih ženskih spolnih organov.

„Če žrtve umrejo, tisti, ki so jih pohabili, pravijo, da je to zato, ker so čarovnice.“

Obrezovanje ženskih spolnih organov se v vsaki državi in regiji opravlja drugače. Od tam, od koder prihajam jaz, v Sierra Leoni, gre za prakso z veliko temačnimi, vraževernimi rituali, ki trajajo devet dni. Na primer, prvi dan pripravijo obrok z rdečim rižem – najbolj hranilnim rižem tam, ki je zelo drago – ribo in nečem zelenim. To dajo na pladenj s palico sredi hrane. Meni in moji sestri so rekli, da morava jesti v krožnih gibih. Če je palica padla ali se nagnila proti kateri od naju, so rekli, da bova umrli, saj naj bi to pomenilo, da prakticirava čarovništvo.

Čeprav smo v Zahodi Afriki jedli veliko zelene zelenjave, je bilo to nekaj najbolj ogabnega, kar sem kdaj okusila; podobno ni bilo ničemur, kar sem do takrat poskusila. Skoraj sem bruhala. Po treh ugrizih sva rekli, da ne moreva več. Kasneje sem izvedela, da obstaja mit, da hrana vsebuje skuhan klitoris posameznega dekleta.

Spomnim se še enega rituala sredi noči, ko je na naju svetila luna. Spet sva bili goli in vodili so naju do nečesa, kar je spominjalo na krsto, pogrnjeno z belim blagom. Rekli so nama, da morava preskočiti škatlo in če jo bova brcnili, bova umrli. Moja desna noga je zadela ob njo in vso noč sem mislila, da bom umrla. Mislila sem, da naj bi postali ženski. A nama niso povedali ničesar o materinstvu ali o tem, kako biti žena. Vsak ritual se je vrtel okoli smrti. Preden sva se vrnili domov, so mi ženske dejale, da če bom komu povedala, kaj se je zgodilo, se mi bo trebuh tako napihnil, da bom umrla. Ko sem se vrnila v šolo, sem povedala prijateljici, še enemu dekletu. Bila sem uporniška in želela sem videti, ali bom res umrla. Nič se ni zgodilo. Vseh devet dni, ko naju ni bilo, je moja mama vedela, kaj se dogaja, a ni nikomur rekla besede. O tem me je vprašala, ko sva se vrnili in ko sem ji povedala, je bil njen odziv šokanten: smejala se mi je. Spoznala sem, da ji ni bilo mar.

V trenutku me je napolnilo sovraštvo. Sovražila sem mamo, očeta in mačeho, ker so dovolili, da se nama je to zgodilo. Sovražila sem ženske, ki so nama to naredile. Več kot 25 let sem sanjarila, kako bi umorila vsako od njih. Vse. Pohabljenja ženskih spolnih organov nikoli ne preboliš. Le naučiš se živeti s tem. Vsak dan sem opomnjena na bolečino, ko se tuširam ali ko grem na stranišče. Bog me je ustvaril celo, ta del mi je dal z razlogom. Nekaj mi je bilo odvzeto.

O tem, kar se je zgodilo, še vedno nisem govorila z mamo ali mačeho. Nekoč sem mami povedala, da je bolelo, po tem ko se mi je smejala, a mi ni znala odgovoriti.  Očeta s tem nikoli nisem soočila. Zdaj je mrtev. Vem pa, da je plačal, da so naju obrezali – s tem so tiste ženske služile.

Imela sem 24 let, ko so ZDA sprejele mojo aplikacijo za migracijo in sem se preselila, sama, na Vzhodno obalo. Prvič, ko sem stala pred ljudmi in jim povedala mojo zgodbo, sem bila na univerzi Marymount v Tarrytownu v New Yorku. Bil je govorec, ki nam je prišel govorit o obrezovanju ženskih spolnih organov. Prijavila sem se in bila sem vesela, da sem se. Dvignila sem roko in razredu povedala, da sem preživela. Govorec mi je prepustil oder in govorila sem o tem, kaj se mi je zgodilo. Vsi v razredu so molčali, večina ni vedela, da obrezovanje ženskih spolnih organov obstaja. Počutila sem se osvobojeno, zato sem še naprej govorila. Skozi leta sem obiskala druge univerze, se pojavila na shodih za ženske pravice in v radijskih intervjujih delila svojo zgodbo. Potem pa, leta 2015, objavila knjigo z naslovom Distant sunrise: the strength in her paine to forgive, ki govori o moji izkušnji z obrezovanjem ženskih spolnih organov in posilstvom. O tem, kako sem premagala te tragedije in namesto žrtev postala zmagovalka. Moja sestra, ki še vedno živi v Sierri Leone, je prebrala mojo knjigo in na kratko sva govorili. A se nisva spuščali v podrobnosti. Ona o tem ne mara razmišljati in spoštujem njeno odločitev, da o tem ne govori. Toda jaz pa. In bom.