»Za mojega sina je bilo značilno, da je vedno naredil vse kar je lahko, da se je odpel ('Flash ne nosi voznega pasu in jaz sem Flash mami'),« piše Ashley in priznava, da je preizkusila čisto vse, a on na to vedno gledal kot še en junaški izziv. »V povprečju sem vedno ustavila trikrat ali štirikrat na vsakem družinskem izletu, da bi ga znova pripela. Na cesti sva bila komaj pet minut, ko se je na vozišče zvalila velika skala. Imela sem tri možnosti: Da skalo poskušam prevoziti, se umaknem na nasprotni pas in prevozim dvojno črto in z deročo reko na drugi strani. Skala, zaleteti se v drug avto ali reka. Izbrala sem skalo. In izbrala narobe. In ja, on je že odpel pas skupaj s svojim 8-letnim bratcem. (Menjavala sta sedeža in jaz nisem vedela.)

Z avtom sem zadela skalo in odneslo nas je na rob pečine. Naš kombi za 13 ljudi se je zakotalil in moj sin je v trenutku umrl. Naša življenja je v hipu raztrgalo. Majhen deček, ki je bil moj ponos in veselje, mi je bil kruto vzet v nekaj sekundah. Spomnim se, da sem bila ujeta med volanom (zračne blazine se niso sprožile) in našim tri tonskim kombijem. Povsod je bila kri. Borila sem se in borila nato pa izgubila zavest. Ko sem se zbudila, sem poskušala odpeti mojega dojenčka iz otroškega sedeža (bila je obrnjena navzdol) in poskušala vsakega otroka (z mano je bilo 5 otrok) spraviti iz kombija.

Ko sem prišla do Titusa sem z vso svojo močjo poskušala dvigniti težek kombi z njegovega majcenega telesa. Moj 8-letni sin mi je poskušal pomagati. Videla sem lahko le spodnji del njegovega telesa. Pobožala sem njegov trebušček in poskusila z nežnim oživljanjem. A ga ni bilo več. Takoj je bil mrtev, kar mi je samo v tolažbo, saj vem, da ni čutil bolečine. Kar je sledilo, je zavito v meglo. Zavrnila sem zdravljenje reševalcev, dokler mi niso dovolili držati mojega mrtvega sina. Vse moje otroke so odpeljali v rešilca in jih oskrbeli. Dobila sem pomirjevala, saj sem bila zaradi šoka neutolažljiva. Bilo je dva dni kasneje, ko sem vse videla na Facebooku. Mediji so o smrti mojega otroka poročali kot o spremembi vremena ali o odkritju novega planeta. Bila sem jim hvaležna, da so poročali o tem, da vzrok nesreče niso bile droge ali alkohol. A ni bilo to tisto, kar je bolelo. Bralci so v komentarji pisali najbolj krute stvari o tem, kako grozna mama sem bila. Da si to zaslužim. Da bi mi morali vzeti otroke. Hotela sem jih udariti, jih stresti. Jim povedati, kako blizu smo si bili, kako sem se trudila, da bi jih zaščitila. Kako smo imeli poseben poljub za lahko noč in vsak teden zmenek v McDonaldsu. Hotela sem kričali, da mi je vedno rekel, da se želi poročiti z mano, da sem najboljša mama vseh časov. Da je zame gradi ladje iz Lego kock, dremal v moji postelji medtem ko je držal mojo roko s svojimi malimi prstki.

A nihče me ne bi poslušal. Čutim željo po tem, da napišem to vsem mamam, saj bi vsaki rada pogledala v oči in ji rekla: »Tesno objemite svoje otročke.« To je vse kar bi rada zakričala v svet. Nisem to, kar sem nekoč bila; Smrt in izguba spremenita človeka od znotraj navzven. V naročju sem sredi avtoceste držala svojega mrtvega sina, ga zibala sem in tja in kričala – ne, ukazovala Bogu, da mi ga vrne.«

Ashley v pismu poziva vse, da nikoli ne obsojajo druge mame, saj ne poznajo celotne zgodbe in da svoje otroke tesno objamejo. Se naužijejo njihovega vonja, občudujejo tisto nedolžno iskrico v njihovih očeh, ki se izgubi nekje med otroštvom in odraslostjo. »Odložite svoje telefone in jih poglejte s svojimi očmi ne skozi kamero svojega telefona. Zapomnite si občutek njihove glave na vaši rami, njihove roke v vaši, njihovih vlažnih poljubov na vaših licih.«