Anna Jones je imela samo 16 let, ko je šla do svoje mame, ki se je ravno tuširala, in ji dejala, da odhaja. Ta se je le nemočno drla za njo: »Ne moreš kar tako oditi, poklicala bom policijo!« Anna ji je zabrusila: »In kaj jim boš povedala? Da me je ugrabil moj lasten soprog?« Mati je namreč le nekaj dni prej podpisala dovoljenje, da se lahko njena mladoletna hčerka poroči s takrat 30-letnim Timom.

Le dan pred tem, ko je Anna materi naznanila, da odhaja, sta se  s Timom poročila na matičnem uradu. Prav njena mama je uredila vse potrebne dokumente ter dovoljenja za poroko mladoletnice s 30-letnikom. Z novopečenim zetom sta se dogovorila, da bo Anna do zaključka prvega letnika srednje šole ostala pri mami, nato pa se bo preselila k soprogu. A ko sta bila Anna in Tim enkrat poročena, mati ni več imela veliko besede pri odločitvi glede svoje hčerke. »Podpisala se je ona, podpisal se je Tim. Meni ni bilo potrebno podpisati ničesar, pa čeprav sem bila jaz tista, ki se je poročila,« se spominja danes 32-letna Anna.

Izkoristil je njeno psihično nestabilnost

Anna je medicinskega tehnika Tima spoznala med zdravljenjem na psihiatrični kliniki, na oddelku za mladoletne bolnike. Njeno otroštvo je bilo težko od samega začetka. Mama je z njo zanosila, ko ji je bilo 45 let, bila je neželen otrok. Njen oče je bil vedno zdoma, saj je delal kot poklicni šofer tovornjaka. Ko je pri 12-ih letih izvedela, da ji oče boleha za pljučnim rakom, ki je že preveč napredoval, da bi ga lahko zdravili, je vedela, da bo morala hitro odrasti. »Kuhala sem mu, ga preoblačila, umivala. To je bilo zelo težko breme zame, tako mlado, istočasno pa se je v meni rodilo srdito sovraštvo do matere,« pripoveduje Anna.

Oče je umrl, ko je bilo Anni 13 let, mama pa se je nemudoma odločila, da se s hčerko preselita. Poleg izgube očeta, se je najstnica tako morala soočiti tudi z izgubo prijateljev in privajanjem na novo šolo. »Postala sem nestrpna, ves čas sem se drla, mama pa ni vedela, kaj je narobe z mano, zato me je odpeljala v psihiatrično bolnišnico,« se spominja. Anna je bila vzorna pacientka. Videlo se je, da gre samo za dekletce, ki ji je primanjkovalo pozornosti in nežnosti.

Tam je spoznala Tima, ki se je začel spogledovati z njo. Počasi, na nesumljiv način. Pošiljal ji je sporočila v smislu »peljal te bom, kamor boš želela,« že kmalu zatem pa so dobila veliko močnejšo sporočilnost: »moje življenje ne bo več imelo smisla, ko boš odšla od tukaj«. Prvi dan, ko so jo odpustili iz bolnišnice in je prišla domov, je videla neodgovorjen klic s klinike. Bil je Tim, ki jo je poklical tudi drugi dan. Takrat se mu je oglasila. Njun odnos se je razvil preko telefonskih pogovorov, sledili so obiski ob koncih tedna. Anni je bil Tim sprva všeč na tisti dekliški način, ko nekdo osamljeni deklici nudi pozornost in ji govori, da je lepa. Tega od prej ni bila vajena. Enkrat na mesec naj bi Tim prespal v hiši njene matere in čeprav se je zavedal, da je 15 let starejši od nje, je njun odnos nazival s »posebnim« in »drugačnim«, odobravanje s strani njene matere pa je celotno zadevo še olajševalo, jo delalo bolj sprejemljivo.

Mati je takoj privolila v poroko

V prihodnje je bila Anna osredotočena na šolo in se ni veliko prepirala. To je materi omogočalo svobodno zasebno življenje, ni se ji bilo treba ukvarjati s hčerko. Prav zaradi tega je štiri mesece pred Anninim 16. rojstnim dnevom, ko jo je Tim vprašal, ali bi dovolila, da se poroči z njeno hčerko, takoj privolila. Čeprav so se dogovorili, da bo Anna še nekaj časa živela pri materi, je imel Tim drugačne, skrivne načrte. Takoj po poroki je spakiral njene stvari in že naslednje jutro svoji novopečeni ženi zapovedal, naj materi naznani, da sta se odločila oditi – in to je pretkano storila medtem, ko se je ona tuširala, saj je točno vedela, da ne bo mogla takoj odreagirati.

V ZDA je, kot v večini držav zahodnega sveta, poroka mlajšim od 18 let, zakonsko prepovedana. A če starši mladoletne osebe podpišejo, da se strinjajo s poroko svojega otroka, je sklenitev zakonske zveze mogoča in veljavna. Tako je bilo tudi v Anninem primeru. Zanimivo je, da večina zakonodaj nima predpisane najnižje starostne meje, ki bi morala biti izpolnjena za poroko, ne glede na podpis staršev.

Anno so vrgli iz šole: najprej zato, ker so mislili, da je noseča, ko pa so spoznali, da ni, so v svoj zagovor povedali, da je samo vprašanje časa, kdaj bo zanosila. Očitno nesposobna za izobraževanje se je torej zaposlila za minimalno plačo, medtem ko je njen soprog Tim dal odpoved v bolnišnici in se začel na veliko zapijati. Imel je konstantne izpade ljubosumja, govoril ji je, da se bo ubil, ji grozil. Ko je bila stara 18 let, je zanosila. Mož jo je takrat odpeljal v striptiz klub in sebe počastil s plesom v naročju, ki ga je striptizeti plačal z njenim denarjem.

Postajal je vse bolj nasilen in ob podpori velikih količin alkohola, jo je pričel pretepati, jo dušiti – vse dokler se ni rodila hčerkica. Takrat je bilo Anni dovolj, zato je zahtevala ločitev, on pa je na razhod pristal samo pod pogojem, da mu prepusti polno skrbništvo nad hčerkico. Rekel ji je, da malčice njej tako ali tako ne bodo dodelili, saj ima kartotetko na psihiatrični bolnišnici. Anna je pristala na soprogov predlog, za kar ji je še danes žal. Po ločitvi je ob delu doštudirala in postala socialna delavka.  Z leti je ponovno vzpostavila stik s hčerko in popravila tudi odnos s svojo materjo, zatrdno pa je bila odločena, da se nikoli več ne bo poročila.

Starša sta jo pri 8 letih obljubila bratrancu

Številnim staršem so njihove uporniške hčerke v psihično, pa tudi finančno breme, zato se jih želijo čim prej znebiti – pa četudi s prisilo v zakon. Tako je bilo tudi v primeru Naile Amin. V ZDA je živela od svojega četrtega leta starosti. Starša sta jo, ko je imela 8 let, obljubila v zakon njenemu bratrancu v Pakistanu, ki je bil takrat star že 28 let. »Šlo je samo za to, da bi on dobil zeleno karto za bivanje v ZDA. Ko sem imela 13 let, sta me starša med prazniki na silo odpeljala v Pakistan in tam smo podpistali nikah, islamski dogovor o zakonu,« se spominja Naila. Ko se je vrnila v ZDA, je nadaljevala z normalnim življenjem, a se je začela pri 15 letih videvati z nekim ameriškim fantom. Ko je oče izvedel za to, je povsem pobesnel in jo je za kazen poslal v Pakistan k njenemu soprogu.

Naila se spominja, da je bila v Pakistanu zapornica v lastnem domu. Mož ji ni dovolil poslušati niti glasbe, brati knjig in časopisov. Zahteval je, da mu ves čas vdano služi. Uprla se je spolnim odnosom z njim, po 10 dneh ujetništva pa je skušala pobegniti. Mož jo je prestregel med begom in jo odpeljal nazaj domov, poklical 30 sorodnikov in prijateljev ter jo pred njihovimi očmi hudo pretepel. Zatem jih je morala pogostiti, ko pa so odšli, jo je mož še zverinsko posilil. »Več dni sem močno krvavela. Za lase me je vlekel od stene do stene,« se spominja svoje travmatične izkušnje.

Zatem so posilstva postala stalna praksa. Govoril ji je, da z njo pač ne more drugače ravnati. Običajno jo je pretepal z električnimi kabli, s pestmi jo je tolkel po obrazu in glavi. Ker nikogar ni mogla poklicati na pomoč, je edini izhod iz pekla videla v smrti. Večkrat je poskušala storiti samomor tako, da je spila škropivo proti pesticidom. Do strupa ji je pomagala sestrična, ki ga je šla kupit za njo. A nekdo od družine je slišal njun pogovor, zato je Nailo soprog ponovno pretepel pred zbranim občinstvom. In to tako hudo, da tri dni ni mogla hoditi, do stranišča se je plazila po tleh.

Ponovno na svobodi

Naili je v nekem trenutku vendarle uspelo. Ko sta bila s soprogom na obisku pri babici v Pakistanu, je zazvonil telefon. Klicala je njena mama in Naili je soprog dovolil oditi v sosednjo sobo, da bi se pogovorila z njo. Seveda ji je povedala o brezčutnem ravnanju svojega moža, a je mama ni želela poslušati ter ji pomagati. Ko sta končali pogovor, je zato Naila hitro poklicala dežurni preiskovalni urad v ZDA in jim pojasnila svojo situacijo.

Takoj so aktivirali pristojne službe in socialna delavka, ki ji je bila dodeljena, se je mesec dni borila z administracijo, da bi osvobodila mladenko iz krempljev nasilnega soproga. Na koncu ji je vendarle uspelo. A na žalost je zgodb, podobnih Nailini in Annini veliko. In nimajo vse srečnega konca. Poleg tega niso redek fenomen, svetovne statistike namreč razkrivajo, da je po svetu na milijone deklet prisiljenih v poroko z nasilneži, njihovi starši pa jim jih brezglavo ponujajo v roke, samo da se jih rešijo.