Še včeraj je pel v garažni hiši, danes osvaja Slovenijo: 23-letni Sergej naredil velik korak

Predstavitve smo se udeležili tudi mi, dogodek pa je povezovala Mojca Mavec, ki je z mladim pevcem pred zbranimi novinarji, sodelavci in njegovimi podporniki odprla številna poglavja njegove zgodbe: od otroških let v Prilepu in strogega, a pomembnega dedka do TikToka, Slovenije, Križank, primerjav s Tošetom Proeskim in ekipe, s katero je ustvaril svojo prvo skladbo.

Glasba je bila del njegovega življenja še veliko prej, preden so obstajali TikTok, viralni posnetki ali veliki koncertni odri. Ena najpomembnejših oseb njegovega otroštva je bil dedek, klasično izobražen glasbenik, pianist, violinist in dirigent. Prav on je v vnuku zelo zgodaj prepoznal nekaj, kar bi bilo vredno razvijati.

Sergej se z nasmehom spominja, da je dedek skoraj načrtoval družinski orkester. "Imel je nekako idejo: ali boš ti, Sergej, ali bo tvoj brat, nekdo mora podedovati glasbo," se je spominjal. Doma so imeli klavir in glasbeno sobo, v kateri so se začele njegove prve resne glasbene lekcije. Dedek mu je zaigral melodijo, Sergej pa jo je moral ponoviti z glasom. Enkrat ni bilo dovolj.

"Rekel mi je: 'Daj, zdaj poj.' Jaz pojem, on pa: 'Ne, ni dobro, ponovno.' In še enkrat, pa spet ni bilo dobro. Tolikokrat, da so mi že pritekle solze," je povedal. Danes na te trenutke ne gleda kot na slabo izkušnjo, temveč kot na začetek discipline, ki ga spremlja še zdaj. "Bil je zelo načelen človek in zelo dober glasbenik. Verjetno sem zaradi njega postal malo perfekcionista. Ko nekaj ni lahko in predstavlja izziv, me to samo še bolj motivira, da delam na sebi in dam vse od sebe."

Prav odnos med tehnično dovršenostjo in čustvom je nekaj, o čemer Sergej govori pogosto. Glasba zanj ni le pravilno zapeta nota. "Glasba je živa. Zame je to način, kako znam pokazati svoja čustva. Nisem najboljši v govorjenju o sebi, ampak če me posedete za klavir ali mi date mikrofon, bom povedal veliko več."

Kot otrok je nekaj let pel tudi v lokalnem pevskem zboru. Med približno tridesetimi dekleti je bil, kot se spominja, edini fant. "Stal sem na sredini, okrog mene pa sama dekleta. Pel sem, imel pa ves čas rdeča lica," se je pošalil. Pozneje se je za nekaj časa od glasbe nekoliko oddaljil, pri približno petnajstih letih pa se je zgodil trenutek, ki ga danes opisuje kot eno ključnih prelomnic. Na spletu je naletel na skladbo Bohemian Rhapsody skupine Queen. "To je bila prva pesem, ki sem jo slišal in v katero sem se zaljubil."

Najprej ni sanjal o tem, da bo pevec. Želel je igrati bas kitaro. Prijatelj ga je povabil v zasebno glasbeno šolo Matrix, kjer je sam igral bobne, Sergej pa se je navdušil nad idejo, da bi se naučil basa. Toda ob obisku šole je direktor vprašal, kdo je fant, ki je prišel z njim. Prijatelj je odgovoril, da Sergej poje. Zapel je Can't Help Falling in Love Elvisa Presleyja in Bohemian Rhapsody skupine Queen. Od tam naprej se je njegova pot začela veliko hitreje razvijati.

Danes zna poleg klavirja prijeti tudi za bas kitaro, kitaro, klaviature in bobne, čeprav se sam ob tem hitro pošali, da pri večini instrumentov zna "ravno dovolj".

Slovensko občinstvo ga je v veliki meri spoznalo precej drugače. Ne prek festivala, televizijske oddaje ali velike glasbene kampanje, temveč prek posnetkov na TikToku. Sergej je telefon postavil predse in zapel. Za viralnimi videoposnetki, pravi, ni bilo nobene velike strategije ali številčne produkcijske ekipe.

Sprva ni pričakoval, da bodo posnetki dosegli takšen odziv. Ko je eden od njih presegel sto tisoč ogledov, je bil presenečen tudi sam. "Moje misli so bile: Sergej, uščipni se, da vidiš, ali sanjaš." Toda družbena omrežja so bila šele začetek. Eden pomembnejših trenutkov njegove slovenske zgodbe je sledil v Križankah, kjer je odprl koncert Željka Bebeka. Sergej ta večer danes opisuje kot svoj prvi pravi profesionalni koncert v Sloveniji.

Slovensko občinstvo ga je takrat sprejelo tako dobro, da ga je z vzkliki priklicalo nazaj na oder. Danes zato o Sloveniji ne govori več le kot o državi, v kateri dela, ampak kot o prostoru, v katerem si želi graditi prihodnost. "Če me vprašate, kje se vidim čez pet let, se vidim tukaj, v Sloveniji. Slovenija bo zame vedno posebno mesto. Tukaj sem imel prvi profesionalni koncert. Vidim se tukaj, vidim veliko koncertov, mogoče nekoč tudi stadione."

In kakšen vtis je nanj naredilo slovensko občinstvo? "Zelo imam rad Slovenijo in slovensko občinstvo. Imate toplo srce."

Zdaj želi pozornost z družbenih omrežij in koncertnih odrov preusmeriti še v tisto, kar je za glasbenika na dolgi rok najpomembnejše: v svoje pesmi. Jednom Zauvijek je njegova prva uradna skladba, ob njej pa je predstavil tudi videospot, ki so ga posneli v Beogradu. Snemanje je trajalo približno dvanajst ur, Sergej pa ga opisuje kot prvo izkušnjo, pri kateri je od blizu videl delo velike profesionalne ekipe.

Posebno zahvalo je namenil tudi slovenski ekipi Aero Production in svoji menedžerki Saši, za kateri pravi, da sta bili pomemben del zgodbe, ki ga je pripeljala do premiernega večera. Produkcijska ekipa po njegovih besedah stavi predvsem na delo z mladimi talenti in na to, da jim pomaga narediti naslednji korak. Pri nastajanju pesmi pa se je Sergej povezal tudi z nekaterimi uveljavljenimi imeni regionalne glasbene scene.

Aranžma je pripravil Miro Buljan, dolgoletni avtor in producent, ki je sodeloval s številnimi znanimi izvajalci. Sodelovanje z njim je bilo za Sergeja tudi pomembna lekcija. "Gospod Miro je res profesionalec. Ko sem prišel v studio v Zagreb, sem videl, kako delajo profesionalci. Odprla so se mi vrata do drugačnega razumevanja tega, kako uporabljati glas in kako pomembno je čustvo."

Pri besedilu je sodeloval tudi Tomislav Jovanović - Tokac iz skupine Dan D, zato je Sergej ob svojem prvem singlu že na začetku dobil priložnost sodelovati z ustvarjalci z dolgoletnimi izkušnjami. "To so res dobri ljudje. Tisti ena na milijon," je povedal o ekipi.

"To je moja prva pesem. Zdaj sem končno napisal tudi dve svoji"

Čeprav je v preteklosti že nastopal na festivalih z avtorskimi skladbami oziroma materialom, je na predstavitvi poudaril, da Jednom Zauvijek dojema kot začetek svojega pravega avtorskega poglavja. "To je moja prva pesem. In ravno zdaj sem dobil navdih ter končno napisal tudi dve svoji pesmi, ki ju počasi pripravljamo."

Na glasbeno pot je sicer vstopal predvsem prek festivalov in tekmovanj. Nato so prihajali novi nastopi, nagrade in mednarodne izkušnje. Letos je osvojil tudi Grand Prix, prav prek festivalskega okolja pa je spoznal ljudi, ki danes sestavljajo njegovo ekipo. Sledili so obiski Ljubljane, studijska preverjanja in pogovori, nato pa odločitev, da se zgodba preseli v Slovenijo. "Šli smo v studio, da me slišijo peti, potem pa so rekli: 'Sergej, ti si naš.' In tako smo se povezali."

Ob prvih posnetkih na družbenih omrežjih so se hitro pojavile tudi primerjave z enim največjih makedonskih glasbenikov, pokojnim Tošetom Proeskim. Sergej pravi, da takšne besede zanj niso breme, temveč velik kompliment. "Ni pritiska. Zavedam se, da tak pritisk niti ne obstaja. To vzamem kot kompliment in kot motivacijo, da delam stvari tako, kot je treba. Tošeta zelo cenim in imam zelo rad." Toda obenem zelo jasno pove, da ne želi postati kopija kogarkoli. "Želi si, da si me občinstvo zapomni kot Sergeja."

Jednom Zauvijek je zanj prva skladba, toda glede na njegove besede nikakor ne zadnja. Če so ga mnogi v Sloveniji prvič opazili zaradi glasu, ki je zazvenel iz telefonskega zaslona, je njegov naslednji cilj precej jasen: da bi za tem glasom občinstvo vse bolj prepoznavalo tudi človeka, njegove zgodbe in predvsem njegovo ime.