Tara Zupančič razkrila, kakšna je bila Milena Zupančič za zaprtimi vrati

Med tistimi, ki so jo poznali v tej bolj zasebni podobi, je tudi Tara Zupančič. Milena je bila namreč sestrična Tarine mame Ide, zato je bila del njenega življenja že od otroštva. Po igralkinem slovesu je Tara na družbenih omrežjih delila zelo oseben zapis, s katerim je pokazala, da se za veliko igralsko ime skriva predvsem spomin na človeka, ki je imel v njenem življenju prav posebno mesto.

Tara se v svojem zapisu ni osredotočila na nagrade, vloge in uspehe, po katerih se bo Milene spominjala širša Slovenija. Namesto tega se je vrnila v svojo mladost in v trenutke, ki jih je doživljala v njenem domu. Posebej živo se spominja slike, pri kateri se je ob vsakem obisku za nekaj trenutkov ustavila. Čeprav je vedela, da Milena sedi le nekaj stopnic višje, je bila njena podoba na sliki zanjo poseben del tega prostora.

Še bolj pa se je Tari v spomin vtisnil vonj, ki ga je povezovala z igralko. Mešanica parfuma, cigaret, kave in Milenine značilne prisotnosti je postala spomin, ki ga po njenih besedah ne bo mogoče nikoli izbrisati. Tudi doma so imeli zaradi nje posebno izjemo. Čeprav je bilo kajenje v hiši prepovedano, je bil za Mileno pripravljen poseben pepelnik.

Milena je v Tarinem otroštvu prihajala tudi z zgodbami, svojo energijo in toplino. Tara se spominja, kako je kot deklica občudovala svojo sorodnico na televizijskem zaslonu. Posebno mesto ima pri tem film Moj ata, socialistični kulak. Videokaseta je bila pogosto v domačem videorekorderju, Tarini najljubši dialogi pa so se ji tako vtisnili v spomin, da jih je znala skoraj na pamet.

Občudovanje pa ni izviralo samo iz igralskega talenta. Tara je v Mileni videla človeka, ki je kljub veliki karieri ostal zvest sam sebi. Kot jo opisuje danes, je bila preprosta, pristna in neposredna ženska, ki je znala uživati življenje. Prav ta njena nepretencioznost je bila za Taro očitno ena največjih lekcij.

Posebej zanimiv del Tarinega spomina sega v čas, ko je tudi sama vstopila v medijski svet. Čeprav bi bilo zaradi družinske povezave razumljivo, da bi ju javnost povezovala, Milena tega ni želela. Tari je jasno povedala, da mora njena pot ostati njena. Ni želela, da bi kdo pomislil, da je za njenimi uspehi stala ona ali da ji je pomagala do položaja v medijih.

Danes Tara na te besede gleda drugače kot nekoč. Priznava, da jih kot mlajša morda ni povsem razumela, sčasoma pa je dojela, da je Milena s tem pravzaprav želela zaščititi njeno samostojnost in ji omogočiti, da si svoje ime ustvari sama. 

"Hvala, naša Milenca"

Ob novici o njenem slovesu se je Tara od Milene poslovila z besedami, polnimi ljubezni, spominov in tudi kančka igrivosti, ki jo je očitno povezovala z njo. Namesto klasičnega slovesa si jo predstavlja drugače: ne kot nekoga, ki je odšel, temveč kot nekoga, ki je s svojim prihodom nekam drugam prinesel svojo značilno energijo. V zapisu je tako zapisala, da si predstavlja, kako je ob prihodu v nebo "zavibrirala bitja nebes" in jih zavrtela v ples.

Njene besede niso toliko žalovanje za igralko, ki jo je izgubila Slovenija, temveč slovo od Milene, ki jo je poznala družina. Od 15. avgusta 2026 bo tako zanjo ta datum imel še poseben pomen. Kot je zapisala Tara, ni več le Marijino, ampak Milenino vnebovzetje. "Hvala, naša Milenca," je sklenila svoje ganljivo slovo.

In prav v tem izrazu je morda zajeta največja razlika med Mileno Zupančič, kot jo je poznala Slovenija, in Mileno, ki jo je poznala njena družina. Za občinstvo bo ostala velika igralka, za svoje najbližje pa bo predvsem človek z značilnim vonjem, glasom, zgodbami, toplino in neponovljivo energijo: njihova Milenca.