Predstavljajte si takšen dan:
Budilka 6:00. Pakiranje, zajtrk, mučna selitev prtljage v avtomobil in kombi. Odhod 7:00. Na poti smo enaintrideseti dan. Cesta je zares slaba, asfalt je v celoti prekrit s snegom ali ledom, ponekod z obojim. In na takšni podlagi bomo danes »borbali« 652 kilometrov. Napor je intenziven za voznika in stroj.
Po trinajstih urah in pol stojimo pred hotelom v mestu Tulun, ki se z velikostjo in številom prebivalcev lahko postavi ob bok Celju. Najprej večerja. V prostoru vprašljivih vonjev in še bolj vprašljive čistoče izberem varno opcijo: pico margarito. Po vsem, kar smo doživeli in prevozili pri hrani ne mislim eksperimentirati, menda me razumete. In potem pride ta hrana okrogle oblike, prekrita s solidnim sirom, pod njim pa, namesto pelatov, kar kosi celih, izjemno vodenih in izjemno neokusnih paradižnikov. Hja, izkušnja obedovanja zrcali mučenje na cesti. Moral bi naročiti pašto carbonara.
Dvajset minut pozneje, zdaj zares pošteno izmučen stojim pred vrati hotelske sobe. Želim si zgolj in samo čistoče, dobim pa kolosalno veliko rožičasti obliž na odprte rane preteklega dneva. Rusi so nori na odbite tapete in že tista v recepciji bi me lahko opozorila na nekaj zares veličastnega.
Soba kar seva barvi roza in lila. Rožice povsod. Na posteljnih prevlekah, tapetah in celo zavesah. Še rob tv zaslona je roza barve. Tematski pristop, torej? Instagram sledilci zgroženo ugotavljajo, da je soba grozna. Meni je pa všeč. Tudi to je Rusija! Najbrž prvič in zadnjič v življenju zaspim prekrit z rožicami. Te sobe ne bom pozabil nikoli, sanj pa tudi ne.
Naročnik oglasa je Pivovarna Laško.