Praznik, ki so ga nekoč posebej častile ženske: običaji, ki počasi izginjajo

Petnajsti avgust je v Sloveniji dela prost dan, zato ga mnogi povezujejo predvsem s prazničnim koncem tedna, gnečo na cestah in vrhuncem poletnih dopustov. Toda veliki šmaren oziroma praznik Marijinega vnebovzetja je stoletja pomembno zaznamoval življenje slovenskih krajev.

Na ta dan so se ljudje oblekli v praznična oblačila, se peš odpravili do bližnjih ali tudi zelo oddaljenih romarskih cerkva, v cerkev prinašali cvetje in zelišča ter prosili za zdravje ljudi in živine, rodovitnost zemlje, varno materinstvo in družinsko srečo.

Že številna slovenska poimenovanja kažejo, kako globoko je bil praznik zasidran v različnih pokrajinah. 

Etnologinja in jezikoslovka Francka Benedik je v strokovni reviji Traditiones zapisala, da so mu na Gorenjskem in Notranjskem večinoma rekli veliki šmaren, na Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju velika maša, na Koroškem pa velika gospojnica. V Soški dolini se pojavlja ime rožnica, v Istri pa velika Marija oziroma velika mati božja. Ime rožnica je povezano prav z običajem blagoslavljanja rož.

Beseda šmaren je nastala iz starega izraza, ki je pomenil sveti Marijin dan. Pridevnik veliki praznik ločuje od malega šmarna, praznika Marijinega rojstva 8. septembra.

Uradno Marijino vnebovzetje ni ženski praznik. V katoliškem nauku se verniki 15. avgusta spominjajo Marijinega prehoda v nebeško slavo. Toda v ljudski pobožnosti je Marija skozi stoletja predstavljala tudi mater, zaščitnico, tolažnico in žensko, h kateri so se ljudje obračali v trenutkih, ko niso imeli nadzora nad lastno usodo.

Ženske so jo prosile za varno nosečnost in porod, zdravje otrok, pomoč v zakonu, tolažbo ob izgubi ter zaščito doma in družine. V času, ko je bilo materinstvo veliko nevarnejše kot danes in ko so imele ženske pri pomembnih življenjskih odločitvah bistveno manj moči, je Marijin lik ponujal duhovni prostor, v katerem so lahko izrazile svoje strahove in upanje.

Toda praznik ni pripadal samo materam. Marija je bila hkrati devica, mati in žalujoča ženska, zato so se z njo lahko povezovale ženske različnih starosti in življenjskih poti. To ne pomeni, da je praznik ženskam samodejno prinašal več družbene svobode. Kaže pa, zakaj je bil zanje pogosto osebno in čustveno pomemben.

Eden najlepših običajev, povezanih z velikim šmarnom, je blagoslavljanje zelišč in cvetja. Navada je bila razširjena v različnih delih Evrope, ponekod pa se ohranja tudi danes.

Ženske so nabirale zelišča, žito in cvetje ter jih povezale v šopke, ki so jih nesle k blagoslovu. Sestava šopka ni bila povsod enaka. V njem so se lahko znašli zdravilne rastline, dišavnice, poljsko cvetje in žitno klasje – vse tisto, kar je predstavljalo zdravje, rodovitnost in darove zemlje.

Blagoslovljenega šopka po prazniku niso preprosto zavrgli. Posušili so ga in shranili v hiši, pogosto za razpelom, ob sveti podobi ali na podstrešju. Ljudsko izročilo mu je pripisovalo zaščitno moč. Ob nevihtah so del rastlin ponekod položili na ogenj ali jih uporabili za dimljenje, dodajali so jih bolni živini ali z njimi prosili za zaščito doma.

Veliki šmaren je še danes povezan z romanji v Marijina svetišča, med katerimi imajo posebno mesto Brezje, Ptujska Gora in Sveta Gora, pa tudi številne manjše romarske cerkve.

Nekoč romanje ni pomenilo vožnje z avtomobilom in kratkega sprehoda do cerkve. Ljudje so se na pot pogosto odpravili peš, še pred sončnim vzhodom, v skupinah in tudi iz precej oddaljenih krajev. Pot je bila del obreda: zahtevala je vztrajnost, ponujala čas za molitev in omogočala druženje z ljudmi, ki jih v vsakdanjem življenju niso pogosto srečevali.

Za dekleta in fante so bila romanja tudi ena redkih družbeno sprejemljivih priložnosti za srečevanje zunaj domačega okolja. Poleg bogoslužja so romarske shode spremljali stojnice, hrana, pesem, pogovori in praznično vzdušje. Sveto in posvetno sta se prepletala veliko bolj naravno, kot si predstavljamo danes.

Marijina priljubljenost v ljudski kulturi ni izvirala iz moči v običajnem pomenu besede. Ljudem je bila blizu zato, ker je po svetopisemskem izročilu poznala negotovost, beg, revščino in izgubo otroka.

Predvsem ženske so lahko v njej videle idealizirano mater, vendar tudi podobo bolečine, vztrajnosti in tihe moči. Ko medicina ni mogla zagotoviti varnega poroda, ko so otroci pogosto umirali in ko je bilo življenje odvisno od vremena ter letine, je bila prošnja Mariji eden redkih načinov, kako je človek skušal v negotovosti najti smisel in upanje.

Petnajsti avgust je v samostojni Sloveniji znova postal dela prost dan leta 1992. V številnih Marijinih svetiščih na ta dan še vedno potekajo slovesne maše, procesije in romarski shodi. Ponekod ohranjajo tudi blagoslavljanje zelišč.

Veliki šmaren nam zato tudi zunaj strogo verskega pomena pripoveduje zanimivo zgodbo. Govori o času, ko so ljudje pozorno spremljali naravo, zdravilne rastline poznali po imenih in se po tolažbo odpravili na dolgo pot. Predvsem pa govori o ženskah, ki so svoje skrbi, želje in strahove stoletja prinašale pred podobo druge ženske – matere, zaščitnice in simbola upanja.

VIRI: Francka Benedik, Veliki Šmaren, Traditiones, ZRC SAZU; Katoliška cerkev v Sloveniji – Marijino vnebovzetje; Niko Kuret, Praznično leto Slovencev.