Zgodba o Hadidži in njenih soprogih je zgodba o ceni vojne ter o tragični tradiciji, tipični za Afganistan. Odvija se v delu države, ki ga je nasilje najbolj brutalno zadelo: v provinci Helmand na jugu, ki je že od začetka vojne znana kot zatočišče talibanov. Tukaj je veliko družin razpadlo zaradi razcepa med zvestobo vladi in simpatiziranja s protestniki. Hadidžina usoda je posledica tradicije, po kateri je mlajši brat dolžan poročiti vdovo starejšega – in to ne glede na to, ali je med njima kaj kemije ali ne. Vdova pri tem nima nobene besede, enostavno mora pristati, sicer bo izgubila otroke in dom.

Zaročili so jo, še preden se je rodila

Kot je pred nedavnim v reportaži poročal novinar New York Timesa, Hadidža, kot večina afganistanskih žensk iz ruralnih območij, nima niti priimka. Prihaja z ene od kmetij v bližini mesta Marja v provinci Helmand, mesteca, v katerem so ameriški marinci zabeležili enega največjih uspehov v boju proti talibanom. Samo nekaj let pozneje se isti kraj izpostavlja kot ena izmed največjih napak afganistanske vlade.

Kmetje tu večinoma gojijo opijski mak, davke pa najpogosteje plačujejo – talibanom. Hadidža je bila s svojim bratrancem v prvem kolenu Zia Ul Haqom, zaročena, še preden se je sploh rodila. Njuna očeta sta bila brata, bili so kmetje in živeli eden za drugega. Hadidži je bilo šest let, ko se je uradno poročila z moškim, ki je bil od nje starejši kar 15 let. V Afganistanu je sicer poroka z mladoletnico ali mladoletnikom zakonsko prepovedana, a se ob dobri utemeljitvi (in še boljši podkupnini) v večini primerov tolerira.

Edino, kar se je v njenem primeru spoštovalo, je bilo tradicionalno pravilo, da v zakonski zvezi ne sme biti spolnih odnosov, dokler dekle ne napolni 11 let oziroma dokler ne dobi prvega mesečnega perila – odvisno od tega, kaj od obojega se zgodi prej. Toda še preden se je zgodilo eno ali drugo, je ameriški zračni napad leta 2010 (ko je bilo Hadidži 10 let) zadel hišo nič krivih civilistov, za katero se je domnevalo, da se v njej skrivajo talibani. Širše območje domovanja je bilo praktično zravnano z zemljo, napad pa je bil usoden tudi za 8-letno sestro Hadidžinega soproga Farido.

Še pred 11. rojstnim dnem je prvič postala vdova

Marja je bila v tistem času močno oporišče talibanov, zračni napadi so bili pogosti in prav to je bil eden glavnih vzrokov visoke smrtnosti civilistov v Afganistanu. Jeza ljudstva je naraščala in potem, ko so mu ubili sestro, se je talibanskim vrstam pridružil tudi Hadidžin soprog. »Talibani so mu povsem oprali možgane,« je novinarju povedal njegov najmlajši brat Šamsulah Šamsudin, ki danes šteje 19 let. »Najprej so ga pregovorili, da se je pridružil njihovim vrstam, nato pa so povsem spremenili njegovo mišljenje.« Brat taliban jih je občasno obiskoval, a ker so marinci zavzemali vse večje območje Marje in okolice, je bilo to vse težje izvedljivo. Američani so prišli z načrtom ne samo, da uničijo talibane, temveč da zagotovijo vojaško varnost vsem vladnim institucijam ter državnim podjetjem.

Manj kot leto dni pozneje je Šamsudinovo družino neke noči obiskala talibanska delegacija in jim pripeljala mrtvo telo Hadidžinega soproga, zavito v platno. Eno ramo mu je razneslo, podrobnosti dogodka pa talibani niso želeli izdati. Hadidža je tako pri manj kot 11 letih postala vdova. Le nekaj mesecev po pogrebu najstarejšega sina jo je družina poročila z njegovim mlajšim bratom Aminulahom. To je bila odločitev njenega očeta, dekle pa se je zavedalo, da nima pravice odločati o svojem življenju.

Aminulah je imel 22 let in je bil policist. Plačilo je bilo dobro, prav tako si je bilo sredi vojne težko najti delo. Drugi soprog je bil odličen policijski borec. »Znal je uporabljati vsakršno orožje, talibani pa so se ga bali,« se ga je v pogovoru z ameriškim novinarjem spominjal mlajši brat Šamsudin. Tudi Hadidži je ostal v lepem spominu. »Obljubil mi je, da bom, ko se bo vrnil domov, smela sneti burko, da mi bo prinesel lepa oblačila, da bova imela lepo življenje. Bil je dober človek in dober soprog,« je povedala in dodala, da je bil povsem osredotočen in predan boju vlade, popolno nasprotje njegovega talibanskega brata.

Tudi drugi zakon se je hitro končal, za seboj pa pustil otroka

»Ves čas mi je govoril, da svoje zemlje nikoli ne bo prepustil talibanom. Tako dolgo, kot bo v njegovem telesu bilo srce, se bo boril proti njim. Kadar koli je odšel od doma, sem ves čas strmela v vrata in čakala, da se vrne,« je razkrila. A nekega dne leta 2014 se Aminulah ni vrnil. Hadidža je bila ravno noseča z njuno hčerko. Nekaj ur zatem so ji sporočili, da ga je ubila bomba, ki so jo talibani nastavili ob cesti. »Izgubila sem ga in se spraševala, kako se mi je to lahko zgodilo. A takšna je bila božja volja in nisem mogla ničesar reči,« je dvakratna vdova povedala novinarju. Družina je zatem pobegnila iz Marje in se preselila v glavno mesto province Helmand, v Laškar Gah. Takoj zatem, ko so odšli, so jim talibani zažgali hišo.

Hadidža je bila stara 14 let, ko je rodila hčerko, ki ji je nadela ime Roqua. Počakali so po Koranu predpisane štiri mesece in deset dni od smrti Aminulaha, nato pa so leta 2015 dvakratno vdovo znova poročili: tokrat z najmlajšim izmed bratov Šamsudinom, ki se je že kot 14-letni fant začel motati okrog baze ameriških marincev v Marji. Hitro se je naučil angleškega jezika in se kmalu zaposlil kot njihov prevajalec. Delo mu je bilo všeč, saj so mu plačevali 25 dolarjev na dan. A trajalo je samo do leta 2013, ko so marinci zapustili to območje. Po selitvi v Laškar Gah je dolgo iskal službo, danes pa dela kot voznik rikše. Plačilo je bistveno manjše kot pri marincih, saj dobi le 5 dolarjev na dan, od tega zaslužka pa živi celotna družina, ki sedaj šteje pet članov. Šamsudinova mama Gul Juma ima še tri otroke (od enajstih). Kdor ni umrl v vojni, ga je pokosila bolezen.

Tretja poroka, tretji (zadnji preživeli) brat

21-letni Hajatulah, ki je bil prav tako policist, je bil ubit v napadu talibanov samo nekaj mesecev po smrti Aminulaha. Šamsudin je tako ostal zadnji preživel sin. Ponosen je na to, da ni »tipičen tradiciji zapisan« moški. Ko je Hadidžin oče, njegov stric, predlagal, da se Hadidža poroči z njim, je povedal, da se mora o tem odločiti sama. »Nismo je silili, naj se poroči z menoj, čeprav bi lahko. Želel sem si, da jo poročimo z nekom drugim, a je bila vdova mojega brata in tako nisem imel možnosti izbire,« je pojasnil. Hadidža je poslušala, kar je govoril Šamsudin in na koncu dostojno dodala, da ni bilo točno tako.

»Stričev sin me ni prisili, da se poročim z njim, a v naši kulturi nisem imela druge izbire. Vdove ne smejo delati, prav tako dediščina ne pripada niti vdovi niti otrokom, temveč soprogovim bratom.« Hadidža in Šamsudin sta iskreno spregovorila o svojih razočaranjih, a nista pokazala ogorčenja eden nad drugim. »Moja soproga je zelo močna. Kakšna šibkejša oseba ne bi bila sposobna preživeti toliko gorja, kot ga je ona. Od mene ne pričakuje veliko; finančno ji ne morem nuditi veliko, samo dobre besede in lepo vedenje. Čeprav menim, da moški morajo kdaj pa kdaj nad žensko uporabiti silo, ko ni poslušna, je jaz nikoli nisem udaril. Predpostavljam, da ji posebno spoštovanje posvečam zaradi bratov,« je povedal. Dodal je, da je žalostna odgovornost poročiti se s soprogo svojega mrtvega brata. »Ko jo pogledam, se vedno spomnim Zia Ul Haqa in Aminulaha,« je povedal. 

Imata se rada, toda ljubezni med njima ni

Tudi Hadidža je po dveh propadlih zakonih ostala ujeta v svetu žalosti. »Nekoč sem imela sanje, a o njih ne morem govoriti, ker sem ženska. Želela sem hoditi v šolo, postati izobražena ženska, biti samostojna, a je v moji kulturi to praktično nemogoče. Sedaj so moje največje sanje to, da mi talibani ne ubijejo soproga. Vsak dan prosim Boga, naj ga zaščiti,« je potožila. Tudi Šamsudin je imel svoje sanje. Ko je delal za marince, je zaslužil veliko denarja, zato je prek posrednika očeta privlačnega dekleta po imenu Halima zaprosil za njeno roko. Njen oče je pristal na zakon. Nenadoma so marinci odšli, Šamsudin je ostal brez službe, brat je bil mrtev. Poročiti se je moral s Hadidžo, Halima pa se je poročila z drugim policistom.

»Soprogi sem povedal za Halimo, ker si na nek način oba deliva isto usodo, nisva mogla sama izbrati, s kom se želiva poročiti. Hadidža me včasih, ko se spreva, podraži 'Ah, ti imaš preveč rad to Halimo',« je povedal. Ne gre za to, da Hadidže ne bi imel rad. »Zame je dovolj lepa in všeč mi je kot oseba. Sva kot prijatelja, skupaj se zabavava, hecava in draživa en drugega. Kaj pa ljubezen? Dovolj sva srečna eden z drugim, da lahko rečem, da jo imam rad. Toda zares sem ljubil samo Halimo. Ko pomislim na njo, me zaboli pri srcu,« je povedal in se pri tem dvakrat udaril po prsih. S podobnimi demoni se bori tudi Hadidža, ki nikakor ne more preboleti svojega drugega soproga Aminulaha. »Noben drug moški me nikoli ni poljubil. Toda jaz lahko sedaj poljubim samo njegovega otroka. Ko sem sama, se mi po licih večkrat ulijejo solze,« je povedala, pri tem pa vse težje dihala.

Bo še tretjič postala vdova?

Kmalu po poroki Šamsudina in Hadidže so talibani ubili tudi Haliminega soproga. Šamsudin je takoj začel načrtovati, da jo vzame za drugo soprogo, tudi ona je že pristala na to. A žal kot voznik rikše nima dovolj finančnih sredstev, da bi vzdrževal dve soprogi. Ob tem dodaja, da bi se moral pred tem pogovoriti tudi s prvo soprogo Hadidžo in svojo mamo. A upanje ostaja, zato sedaj načrtuje, da se bo pridružil policijskim vrstam v Helmandu in skušal zaslužiti dovolj za še eno poroko. Njegova plača bi bila štiri- ali celo petkrat višja, kot je sedaj. A tudi smrtnost med policisti je veliko višja kot med vozniki rikše. Poleg tega v Helmandu življenje med opravljanjem službene dolžnosti izgubi največ pripradnikov varnostnih sil v celotni državi. Šamsudin se vsega tega zelo dobro zaveda, a je želja po poroki s Halimo močnejša od kakršne koli nevarnosti.

O teh načrtih je z novinarjem govoril v posebnem, ločenem prostoru, kjer ga soproga in mama nista mogli slišati. »Povedal jima bom pozneje,« je dejal. A pozneje je Hadidža novinarju zaupala, da ve za njegove načrte. »Vem, da želi postati policist, a mu jaz, moja hčerka in njegova mama tega ne bomo dovolile. Če se bo pridružil policijskim vrstam, sem prepričana, da ga bodo talibani ubili v vsega dveh ali treh mesecih. In kaj bomo potem me same? Kdo bo zaščitil tega majhnega otroka?« Kar pa zadeva njegove načrte s Halimo, je povedala, da je slišala tudi za to. »A Šamsudin se nikoli ne bo mogel poročiti z njo. Njen pokojni soprog ima 10 bratov in ti nikoli ne bodo dopustili, da bi se poročila z njim. Toda on naj kar sanja.«