Marca lani so islamski skrajneži, pripadniki Islamske države (ISIS), v vasi Atmeh v provinic Idlib v Siriji ugrabili britanskega človekoljubnega delavca Davida Hainesa in ga 18 mesecev zadrževali v ujetništvu na neznani lokaciji. Septembra letos so ga obglavili, za dejanje pa okrivili britanskega premierja Davida Camerona ter njegovega predhodnika Tonyja Blaira, ker da sta z ZDA oblikovala koalicijo proti Islamski državi. Krvavo zločin so tudi posneli in posnetek objavili na spletu. Ob prizoru je svet povsem onemel, a nobena bolečina in šok se najverjetneje ne moreta primerjati s tistim, kar je ob novici o Davidovi kruti usodi, občutila njegova soproga Dragana Haines.

Da so teroristi ugrabili Davida, je Dragana izvedela tisto marčevsko popoldne, ko se začela njegova kalvarija. S svojo štiriletno hčerkico sta namreč ravno prišli z obiska pri prijateljih, ko je zazvonil telefon. Bil je Davidov oče, ki ji je sporočil pretresljivo novico. »To je bilo resnično težko razumeti. Težko sprejeti. Ves čas sem si ponavljala, da to ni mogoče. Da je David preprosto samo še na eni misiji več,« se s solzami v očeh spominja Dragana. Več mesecev nikomur ni povedala za ugrebitev, niti lastni materi. Vsak dan je bil nov boj. Že zjutraj v postelji se je začela spraševati, ali bo dan, ki je pred njo, dober, ali pa bo nenadoma zazvonil telefon in ji bodo sporočili najhujše.

Britanske oblasti ji niso pomagale

Edina oseba, s katero je imela Dragana redne stike, je bil Davidov brat. Od oblasti ni prejela prav nobene informacije, niti opore ali besede spodbude. »Želela sem si, da bi me vključili v projekt iskanja in me obveščali o poteku dogodkov. Davidov brat se je sicer srečal z oblastmi, a je dejal, da mi ne sme ničesar povedati,« se spominja pretresena vdova. Neverjetno pri tem je to, da naj ji informacij o soprogu ter načrtih za reševanje ne bi dajali zato, ker ni britanska državljanka. Dragana Haines namreč prihaja iz Hrvaške, kjer sta se leta 2000 z Davidom tudi spoznala, medtem ko je bil on na misiji nemškega združenja Samarijanov. »David je mojemu življenju dal smisel,« pravi, medtem ko si briše solze, ki ji nekontrolirano polzijo po licih.

»Na začetku so bili pogoji izredno težki, a nato so nas premestili na nekoliko boljše mesto,« naj bi Dragani poročal osvobojeni ujetnik, sicer francoski novinar. »Tam so dobivali dovolj hrane, dovolili naj bi jim tudi, da se pogovarjajo med seboj. David naj bi bil psihično najmočnejši izmed vseh v skupini, zato naj bi bil ravno on tisti, ki jih je držal pokonci, jim vlival upanje. Ko je bil kdo žalosten, ga je poskušal razvedriti. Tak je bil, ta moj David ... Seveda je imel tudi sam svoje težke trenutke, a je bil ne glede na to vedno pripravljen pomagati drugim,« se svojega pokojnega soproga spominja Dragana.

Nato je Dragani zastal dih. Ob koncu video posnetka, ki so ga skrajneži Islamske države objavili na spletu in v katerem so obglavili ameriškega novinarja Stevena Sotloffa, so napovedali, da bo David v primeru, da Velika Britanija ne preneha delovati proti Islamski državi, postal naslednja žrtev. 

13. septembra letos se je zgodilo to, kar Dragana opisuje kot »najhujši trenutek v življenju«. ISIS je na spletu objavil nov video posnetek ter izpolni grožnjo: tokrat je žrtev skrajnežev postal Davida. »Video sem si ogledala,« priznava Dragana in prične ihteti. »A le tisti del, v katerem govori David. Nikoli nisem uspela zbrati dovolj moči, da bi si ga ogledala do konca. Vem, da bi začela na vso moč jokati in strah me je, da bi me hčerkica slišala,« pravi užaloščena vdova, ki ji je skrb za štiriletno hčerkico Atheo v teh težkih časih na prvem mestu. Povsem jo skuša zaščititi pred informacijo o tem, kaj se je v resnici zgodilo očetu. Ko so po strašnem dogodku prijatelji in sorodniki prišli na obisk, da bi jo tolažili, jih je Dragana prosila, naj v prisotnosti otroka ne govorijo o video posnetku. Še sama namreč ni mogla razumeti, kaj se je zgodilo in zakaj; kako bi potem to lahko razložila radovedni štiriletnici?

ISIS teroristi so »strahopetci«

»Težko je razumeti, da na tem svetu obstajajo ljudje, ki so sposobni narediti kaj tako grozljivega. To v bistvu sploh niso ljudje, to so pošasti. Ti ljudje zase mislijo, da so pogumni. Ampak to, kar počnejo, nima prav nobene zveze s pogumom. Prav nasprotno, to je strahopetno! Zvezati nemočnega človeka in mu storiti to, kar so oni Davidu, to je res strahopetno,« s komaj slišnim glasom pove Dragana. Kljub vsej žalosti in besu, ki ga čuti, pa ji je jasno, da za grozodejstva Islamske države ni kriv islam. »Na svetu ni religije, ki bi dopuščala taka dejanja. Za to moraš biti pač pošast. Kdor se na tak okruten način spravi na humanitarne delavce in novinarje, ni vreden, da bi se imenoval človek.«

Otroke bi morali po njenem prepričanju v šolah učiti o terorizmu ter o vsem slabem, ki ga ljudem povzročajo islamski skrajneži. Ob tem se zaveda, da je za tiste, ki so obglavili njenega moža, najbrž že prepozno. »Sovražim, da moram to povedati, ampak proti tem moškim se je treba boriti,« pravi Dragana. Največ upov polaga na ženske in otroke, ki živijo v režimu terorja. Ko vidi popolnoma zakrite muslimanke, vedno pomisli na temnopolto ameriško borko za človekove pravice Roso Parks, ki je s temo, ko na avtobusu ni odstopila sedeža belopoltemu moškemu, povzročila pravo revolucijo. »Verjamem, da so tudi v naši družbi ženske tiste, ki si morajo prizadevati za spremembe,« pravi.