Billstedt je s stanovanjskimi bloki posejana delavska četrt nemškega pristaniškega mesta Hamburg, v kateri živi približno 70 tisoč ljudi. Tu je do pred nekaj tedni s svojo družino živela Merve, vzorna srednješolka, ki se je večinoma držala bolj sama zase. Da se s hčerko nekaj dogaja, je mama posumila pred nekaj meseci, ko je Merve nenadoma začela spati na tleh in začela zavračati hrano ter pijačo. Mama je mislila, da gre za kakšno srednješolsko modno muho. Danes ve, da se je hčerka pripravljala na težke življenjske pogoje v taborišču IS.

Bila je umirjena deklica

V bližnji trgovini, kjer je Merve opravljala praktični del usposabljanja za trgovko, so povsem zgroženi. Zaposleni se je spominjajo kot zadržane deklice, ki nikoli ni silila v ospredje. Ena izmed prodajalk jo je nemškim medijem opisala kot mirno deklico, ki je »komajda spregovorila s sočlovekom. Če bi kar koli sumili, bi jo morda še lahko zadržali,« s solzami v očeh pripoveduje prodajalka. Tudi v bližnji pekarni je bila Merve znana kot mirno dekletce. »Nikoli ni povzročala težav,« pove uslužbenka.

Zakaj se je odločila zavreči lagodno življenje, ki ga je imela v Nemčiji? Zakaj se je, kot domnevajo, priključila borcem IS, ki želijo ustvariti kalifat, v katerem bi vladalo šeriatsko pravo in vahabistična različica islama in ki hladnokrvno pobijajo vse, ki jim stojijo na poti za dosego tega cilja? Kdaj je Merve skrenila s poti in ali bi lahko to opazili še preden je bilo prepozno? To so vprašanja, ki si jih že od prvih izsledkov kriminalistične preiskave zastavljata starša mladoletnice. V mošeji, ki stoji v neposredni bližini njihovega stanovanjskega bloka, naj Merve nihče ne bi poznal. »Mošeja je kot cerkev. Ljudje pridejo sem, da molijo, nihče se ne predstavi z imenom in priimkom,« pravi predstavnik islamske skupnosti v Hamburgu. Do dvorane za ženske naj ne bi imel dostopa, zato naj ne bi vedel niti, kdaj in ali sploh tja prihaja njegova lastna žena, kaj šele dekletce iz bližnjega bloka.

A pred tedni se je družini oglasila Büşra, turška priseljenka v Nemčiji, ki trdi, da je vedela za načrt Merve in njene prijateljice Ece. Poznala naj bi ju že dalj časa in ju v zadnjih nekaj letih tudi pozorno spremljala. Prepričana je, da sta se dekleti dejansko pridružili borcem IS. »Dekleti sta že zdavnaj prispeli v Sirijo, uničili svoja mobilna telefona in borcem izročili potna lista, da so ju uničili. O tem sem povsem prepričana,« je medijem zatrjevala 22-letnica in dodala, da je Ece tudi osebno poznala, saj prihajata iz istega kraja - iz mesta Geesthacht, ki je 30 kilometrov oddaljeno od Hamburga. Merve in Ece naj bi se spoznali na družbenem omrežju po tem, ko naj bi se obe pridružili skupini tako imenovanih Sester – zavezništvu v Nemčiji živečih muslimank. Nato naj bi začeli skupaj obiskovati mošejo v Billstedtu – tam, kjer se ju danes nihče ne spomni.

Ece je veljala za družinskega človeka, rada je poslušala glasbo in se družila s prijatelji. Pred dneva letoma naj bi se nenadoma začela na veliko izogibati moške družbe, fantov naj ne bi več gledala v oči. Nato je začela nositi naglavno ruto, pozneje celo burko. »Sprva sta imeli samo verske namene,« je nemškim medijem dejala Büşra. Nato naj bi se Ece spoprijateljila z enim izmed pripadnikov IS iz Hamburga. Obe naj bi se večkrat udeležili radikalnih predavanj, kjer naj bi jima pošteno oprali možgane. »Prepričali so ju, da se morata odpraviti v Sirijo in pomagati v sveti vojni. Njuna dolžnost naj bi bila, da podpirata džihadiste,« pravi Büşra. »Ne razumem, kaj ju je gnalo, ko pa je vsem jasno, da so ženske za pripadnike IS nič drugega kot samo stroji za razplod. A pogovarjati se z Ece je bilo kot bi se pogovarjala s steno.«

Geesthacht ob reki Elbi šteje 30 tisoč prebivalcev in velja za mirno mestece, 45 minut oddaljeno od veliko večjega Hamburga. Tukaj se je turškim priseljencem pred 18 leti rodila Ece in se pridružila starejši sestri. Bela fasada večstanovanjske hiše je okrašena s temnimi lisami, zvonec na vhodu ohlapno binglja na steni, na več mestih odpada omet. Na oknih v prvem nadstropju, kjer živi družina izginule Ece, je videti tanke bele zavese in sence orhidej. Njen oče Ercan B. je vrsto let delal pri proizvajalcu zavornih ploščic. Sodelavci ga opisujejo kot »dobrega kolega«. Bil naj bi »umirjen človek«, ki je vedno pozdravljal na ulici in s katerim so vsi radi izmenjali nekaj besed. Sicer pa naj se ne bi izpostavljal, predvsem pa naj nikoli ne bi govoril o kakršnih koli težavah s hčerko.

Novembra leta 2014 naj bi Ece že enkrat izginila. Družina naj bi jo takrat izsledila tako, da je locirala njen mobilni telefon. Izsledili so jo v Istanbulu in turško policijo prosili, da jo je prestregla na letališču ter jo poslala nazaj v rodno Nemčijo. A ne glede na begosumnost deželnemu kriminalističnemu uradu ni uspelo preprečiti ponovnega pobega. Očeta naj bi novica, da se je hčerki vendarle uspelo priključiti borcem IS povsem zlomila. Tisti, ki so ga poznali, pravijo, da se je trudil sebi in družini v Nemčiji ustvaril lepo življenje, zato naj bi bil šok ob ponovnem pobegu Ece še toliko večji.

Družinska tragedija

14. junija naj bi pritisk postal prevelik. Ercan naj bi izvedel, da njegova hčerka ni odšla na šolski izlet v Berlin, kot mu je v začetku meseca napisala na listek, temveč da je ponovno pobegnila v Turčijo in naprej v Sirijo. Žena je zaradi operacije kolena ob nedeljah že več tednov hodila na terapije v bližnje zdravilišče, starejša hčerka je bila na pijači s prijateljicami. Ker naj ne bi mogel prenesti sramote, ki jo je Ece nakopala družini, si je sodil sam. Obesil se je na stopnišču, ki je vodilo na podstrešje. Našla ga je starejša hčerka, ki so jo morali zaradi hudega šoka hospitalizirati na psihiatričnem oddelku bližnje bolnišnice.

Sredi preteklega tedna je skupnost poskrbela za to, da so mrtvo telo po muslimanskem običaju oprali in ga zavili v belo tkanino. Na stotine žalujočih je molilo za pokojnega Ercana B. Nato je družina truplo odpeljala v Turčijo, kjer so ga položili k večnemu počitku. Pred bližnjo okrepčevalnico s hitro prehrano je dan po pogrebu stala skupina moških, med njimi je bil tudi brat pokojnega. Svoje oči je skrival za temnimi sončnimi očali, videti je bil izčrpan. Njegova družina se je te dni namreč znašla sredi tragedije, kakršne ne pomni. Samo na kratko pogleda navzgor in zavzdihne: »Nič več ne želim povedati.«

Internetna naročila salafističnih besedil

Policisti naj bi med preiskavo na računalnikih obeh deklet odkrili video posnetke salafističnih pridigarjev. Prav tako naj bi pri obeh našli ročno napisane zapiske o načrtovanju njune poti v Sirijo, manjkala pa naj ne bi niti na spletu naročena salafistična besedila in poslovilni pismi. Vse našteto naj bi dokazovalo, da sta mladenki načrtovali pridružitev pripadnikom IS. Od leta 2013 naj bi Nemčija sicer uradno zabeležila že skoraj 700 potovanj v Sirijo, kar 10 odstotkov teh naj bi bilo žensk. Koliko nemških mladoletnih deklet se je pridružilo tako imenovani 'sveti vojni', ne ve nihče. V džihadu je preminilo že okrog 80 Nemcev, o mrtvih ženskah zaenkrat še niso poročali.