"Priznam, meni je bilo nastopanje vedno polno stresa. Nisem se rada izpostavljala in postavljala sebe na ogled, kaj šele v oceno. Res pa je, da sem izredno rada plesala. Se gibala na glasbo. Ples mi je, kot tihi, vase zaprti deklici ponujal način izražanja sebe, svojih misli, čustev, občutij," se danes spominja Katarina Venturini, štirikratna svetovna prvakinja v standardnih in latinskoameriških plesih, ki je bila skoraj vse življenje z dušo in telesom predana plesu. Zasluge za to pripadajo tudi njenim staršem, ki so vedno podpirali njene sanje o plesu. "Še zdaj ne morem verjeti, kako to, da so me. Če bi bila jaz na njihovem mestu, verjetno ne bi bila tako podpirajoča do odločitev hčerke. Ples kot športna disciplina res ne ponuja veliko finančne gotovosti … No, morda sta videla in vedela, da je želja priti na vrh v meni tako močna, da nima smisla tega preprečiti."

Pravi, da jo je ples naučil veliko in da je v plesnem svetu našla svoj dom. "Morda bi lahko rekla tudi, da mi je dal vse. S plesom sem spoznala svet, ki je bil moj dom. Danes sem bila na Japonskem, naslednji dan v Ameriki, potem v Rusiji in tako dalje. Še danes imam ogromno prijateljev po svetu, s katerimi si dopisujem in jih tudi obiskujem. Plesala sem v vseh velikih, čudovitih dvoranah po svetu – Royal Albert Hall v Londonu, Bercy v Parizu, Budokan v Tokiu … Ples mi je dal,  seveda z napornimi treningi, to čudovito telo. Naučila sem se, kako se postaviti, kako narediti vtis, kako hoditi v visokih petah, kako biti ženska. Tekmovanja so me brusila v vztrajnosti, delavnosti, ciljni orientiranosti, v iskanju tega, kako biti boljši, še uspešnejši športnik. In ko sem končala kariero in postavljala svojo plesno šolo, mi brez kondicije ne bi uspelo delati po več let več kot 12 ur na dan."

V svoji plesni karieri je nanizala ogromno zavidanja vrednih uspehov, o katerih mladi plesalci sanjajo. V svoji tekmovalni karieri je v paru z Andrejem Škufco osvojila 23 naslovov članskih državnih prvakov, 4 naslove članskih svetovnih prvakov, je dobitnica nagrade Marjana Rožanca za l. 1999, Bloudkovega priznanja ( l. 1997 ) in nagrade ( l. 2002 ), nagrade mesta Ljubljane za leto 2002 in mnogih odlikovanj Olimpijskega komiteja Slovenije. Leta 2008 pa jo je predsednik republike g. Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge RS za vrhunske dosežke na področju plesa ter za prispevek k prepoznavnosti Slovenije v svetu. In ponosna je prav na vsakega od teh dosežkov, nekateri pa imajo v njenem srcu še prav posebno mesto. 

"Zagotovo bo za vedno v mojem srcu in spominu zapisano svetovno prvenstvo, ko sva postala svetovna prvaka v Ljubljani pred domačim občinstvom. Na tej tekmi nama nič ni bilo podarjeno. Morda je ta tekma bila zame ena težjih. Pri razglasitvi rezultatov so razglašali od šestega do prvega mesta, in ko so povedali drugouvrščeni par, se živo spomnim, kako je publika ponorela, glasno so ploskali in vpili. Takrat smo vsi vedeli, da drugo mesto ruskega para pomeni, da sva midva zmagala." Od tekmovalne kariere se je poslovila leta 2008, od takrat kulturo plesa širi kot plesna učiteljica ter skrbi, da smo Slovenci narod, ki se zna zavrteti na plesnem parketu.