Na grškem otoku je spoznala, kaj pomeni resnično živeti

Sprva majhen izziv in začasna služba sta se hitro spremenila v veliko več: v nova prijateljstva, v vpogled v grški način življenja in v občutek, da ima še en dom daleč od Slovenije. Po treh poletjih na otoku se Špela tja vrača kot k starim znancem. Domačini jo pozdravljajo po imenu, v pekarni ji prihranijo najljubšo pito, v tavernah pa jo sprejmejo kot svojo.

Njena zgodba je pogled od znotraj na otok, ki ga turisti pogosto obiščejo površno. V intervjuju razkriva, kaj pomeni živeti in dihati s Samosom, kaj jo je tam najbolj očaralo in kako jo je življenje med Grki spremenilo.

Mislim, da sem na Samos prišla tisto prvo poletje povsem brez pričakovanj, saj mi je bil otok razen po imenu popolnoma neznan. Seveda sem bila nekoliko živčna, a sem si takrat mislila, da bo to le eno poletje in da bom tri mesece že nekako preživela, tudi če mi ne bo preveč všeč. Potem pa so me že od samega začetka zelo toplo sprejeli in sem se takoj počutila dobro. Imela sem srečo, da sem prvih nekaj dni preživela s sodelavko, ki je otok in nekatere ljudi že poznala ter mi ga na zelo lep način predstavila. Prvi šok sem doživela, ko eden od mojih kovčkov ni prispel na Samos, ampak se je izgubil in nadaljeval pot na Kos. Meni se je to zdelo kot konec sveta, čeprav se mi je že prej zgodilo, da nisem dobila prtljage. Grki pa so se samo nasmehnili, rekli, da bodo uredili, in nikomur se ni prav nič mudilo.

Zelo hitro sem občutila gostoljubnost in prijaznost domačinov. Vsi so si takoj zapomnili moje ime, me začeli pozdravljati na ulici in v trgovini ter mi celo prinašali majhna darilca. Že v prvem tednu sem jedla v odličnih tavernah in obiskala prelepe plaže. Hitro spoznaš, da Samos ni tipičen instagramabilen grški otok z belimi uličicami, polnimi turistov, kot so na primer Santorini, Mykonos ali Ios. Je gorat, zelen, s skritimi majhnimi zalivi. Najbolj očarljive pa so gorske vasice z dobrimi tavernami, kjer se zdi, da se je čas resnično ustavil. 

Zelo težko bi izbrala samo en trenutek, zato nekaj tistih prvih:

- Prvi izleti po otoku v prostih dneh in vožnja po cestah, ki so bolj podobne kozjim stezam: a vodijo do mojih najljubših tavern.

- Prvi panigiri (grški vaški festival) in kako so me zelo hitro prepričali, da grem plesat.

- Prave družinske grške večerje oziroma pikniki, kjer je toliko hrane, da samo gledaš.

- Moj rojstni dan, ki sovpada s samoškim praznikom – z ognjemetom, uprizoritvijo bitke z ladjami in seveda panigiri.

- In pa, seveda, prva počena guma.

Glede grščine imam precej srečo, saj večina ljudi, s katerimi sem vsakodnevno v stiku, govori zelo dobro angleško. Nekaj osnovnih grških besed in fraz so me hitro naučili, sama pa sem si začela v telefonu delati majhen slovarček. Spomnim se, da me je bilo na začetku vedno strah, da bom namesto Jasas (živjo) rekla Jamas (na zdravje). Ampak se mi, kot kaže, to nikoli ni zgodilo. Čeprav sem še zelo daleč od tega, da bi znala grško, lahko letos, če se potrudim, že ujamem posamezne besede ali delčke pogovora in koga občasno presenetim, ko pokažem, da kaj razumem. Hvala, Duolingo in grški podkasti. Kar se kulture in njihovih navad tiče, pa sem bila vedno odprta.

Ko si začela spoznavati lokalne prebivalce, kdo ali kaj te je najbolj navdušilo? 

Imela sem srečo, da sta prvo in drugo poletje v moji lokalni pisarni delali dve dekleti moje starosti – Evelina in Aggeliki. Takoj sta me vzeli za svojo in me ves čas vabili na večerje, zabave, na plažo. Njima in ostalim, ki sem jih spoznala prek njiju in skozi delo, gre zagotovo največja zasluga, da me je Samos tako navdušil. Prav od njih sem vedno dobila največ lokalnih informacij. Spet bi rekla, da me je pozitivno presenetila njihova gostoljubnost, skrbnost in prijaznost oziroma pripravljenost pomagati. Zavedam se, da kot tujec take stvari morda doživljaš nekoliko drugače ali jih bolj občutiš. Ampak tudi kadar naletiš na koga, ki ne zna angleško, se vedno potrudi, da se počutiš domače in sprejeto. Pa še nekaj: skoraj vsi so neskončno ponosni, da prihajajo s Samosa in da ga imajo radi.

Že prvo poletje so me vabili na rojstne dneve in razna družinska druženja. A zares sem začutila pripadnost najbrž ob povratku drugo poletje, letos pa še toliko bolj. Ko vidiš, da se te vsi spomnijo: od hotelskega osebja, šoferjev avtobusov, natakarjev in prodajalk. Vedo, kakšen gyros naročiš, katero pito običajno vzameš v pekarni pa tudi vprašajo, zakaj te že nekaj časa ni bilo na določeni plaži.

Mislim, da vsa prijateljstva in poznanstva tukaj vplivajo ne samo na življenje na otoku, ampak na življenje nasploh. Seveda ne velja za vse, a na splošno se mi zdi, da je tukaj manj te nuje po stalnem iskanju nečesa novega in po tem, da si ves čas zaposlen. Veliko ljudi tukaj dela le teh 5–6 poletnih mesecev, pozimi pa počivajo, potujejo ali pa delajo v Atenah. 

En gospod mi je z največjim navdušenjem odgovoril, ko sem ga vprašala, ali mu pozimi ni dolgčas. Ni mu, ker je 6 mesecev na leto v pokoju, vrtnari, plava, uživa. Najbrž, če si tega navajen od malih nog, je povsem normalno. Seveda ima tak način življenja svoje prednosti in slabosti. Posebej so mi dali misliti pogovori z ljudmi, ki so se preselili na Samos iz Anglije, Nizozemske, Avstralije, pa tudi iz Slovenije. Nekateri so se preselili zaradi ljubezni. Ljubezenske zgodbe, ki sem jih tukaj slišala so me pustile brez besed. Spet drugi pa so se preselili, ker so imeli dovolj hitrega življenjskega ritma. Vedno jih vprašam, ali kdaj obžalujejo selitev, in za zdaj še nihče ni odgovoril, da bi.

Delo predstavnika turistične agencije je zelo raznoliko in dinamično. Na Samosu sem sama na destinaciji, zato so dnevi res različni: prihodi na letališče, obiski hotelov, dnevi izletov, pisarniško delo. Pozimi se pa letos vračam na Laponsko, kjer je večji tim in delo poteka bolj po uradnem urniku, a dnevi so kljub temu zelo dinamični.

Veliko je zabavnih prigod z gosti. Mene vedno nasmeje, ko kdo misli, da sem Grkinja. Ena lepših zgodb pa je zagotovo, ko smo pomagali gostji posvojiti mačko z otoka in jo pripeljati v Slovenijo. Zelo rada tudi pripravljam rojstnodnevna presenečenja za goste, kar mi vedno prinese veliko veselja.

Enkrat sem dobila pisemce gostov in tortice iz slaščičarne, ki sem jim jo priporočila. Vedno je lepo, ko tekom tedna prejmeš SMS s slikico iz kakšne taverne ali plaže, ki sem jo priporočila. Dobila sem že porisane kamenčke in zapestnice. Lepo je tudi videti, ko so gosti tako navdušeni, da se vračajo drugo ali tretje leto. Nekateri imajo Samos tako radi, da so ga obiskali že več kot dvajsetkrat.

Grki so bolj sproščeni, glasni in direktni; ne skrivajo, kako se počutijo. Sprva sem se morala na to malo navaditi, a mi je zdaj v bistvu zelo všeč. Družina jim pomeni ogromno, dobila sem vtis, da so še vedno precej tradicionalni.

Pred 22. uro je težko organizirati večerjo ali pijačo. Sprva se mi je bilo na to težko prilagoditi, zdaj pa sem že navajena. Res si vzamejo čas za hrano in so skorajda užaljeni, če rečeš, da si sit ali da ne želiš jesti. Na splošno pa si vzamejo čas za prijatelje in družino; no, pa saj to se mi zdi, da znamo tudi Slovenci. 

Vozijo precej divje. Moj brat je lani komentiral, da postajam kot oni.

Grška hrana je sanjska. Moja najljubša je feta v listnatem testu ali v sezamu, prelita z medom. Noro dobra je tudi hobotnica v kisu ali v vinski omaki. Prav tako je izjemno okusno karkoli, kar kdo pripravi doma. Za zajtrk je obvezna špinačna pita ali bougatsa iz lokalne pekarne, ob tem pa freddo espresso sketo ali grški jogurt s svežim sadjem. Tako dobrih pomaranč in fig, kot jih imajo na Samosu, nisem jedla še nikoli prej. Imajo pa tudi odlično vino. Ena od grških prijateljic je rekla, da ima vedno težave s hrano, ko potuje, ker nikjer ni tako dobra kot v Grčiji.

Naštejem jim vse najboljše domačinske taverne in priporočam, naj si vzamejo vsaj en dan za raziskovanje. Odmaknjene plaže in skrite vasice so pravo bogastvo otoka, seveda pa ne smejo izpustiti Pythagoriona in Kokkarija.

Mislim, da sem postala bolj sproščena in bolj zadovoljna. Poletja na Samosu si nisem nikoli predstavljala, kaj šele treh! Ob koncu letošnjega poletja bo skoraj eno leto mojega življenja na otoku in zagotovo eno najlepših. Zame je bil Samos nek nov začetek: prišla sem nekam, kjer me nihče ni poznal in kjer ni bilo pričakovanj, kakšna naj bi bila. Imela sem srečo, da sem takoj spoznala ljudi, ki so me, kljub temu da smo si v nekaterih stvareh precej različni, takoj sprejeli. Na nek način sem si zgradila nov oziroma drugi dom, kar mi, kot se mi zdi, daje tudi novo samozavest.

Joj, teh trenutkov je res ogromno. Kar na jok mi gre, ker se mi ob tem vprašanju vrti film prelepih drobcev vseh treh poletij, tako da ne morem izbrati samo enega. Med najlepšimi so zagotovo sončni zahodi na plažah ali pa vožnja domov ob sočnem zahodu. Pa spontana kosila in večerje, ki se zavlečejo za par ur ali celo cel dan, ker se imaš tako dobro. O tem vprašanju sva se včeraj pogovarjali z grško prijateljico Evelino in spomnili sva se nekaj takih dni, ki sami po sebi niso bili nič posebnega, a so bili ravno zato najlepši.

Pred Samosom sem ves čas morala imeti splanirano naslednjo ekstra stvar, do katere sem odštevala. Ne vem, če bi lahko skoraj štiri mesece preživela na enem mestu, vsak mesec je bilo treba kam iti, ves čas prisoten strah pred zamujanjem in občutek, da nimam dovolj načrtovanih stvari. Tukaj tega nimam, in prav zato so mi najbolj posebni in lepi nekateri najbolj navadni dnevi in trenutki. Poleg tega pa je res lepo tudi to, da me je na Samos že obiskalo že nekaj najljubših ljudi iz Slovenije in da sta dve moji grški najboljši prijateljici prišli v Slovenijo.

Po skoraj treh poletjih na Samosu bi bilo čudno, če ne bi pomislila na to. Sploh, ko spoznaš toliko ljudi, ki so se res preselili. Predvsem bi zelo pogrešala družino in prijatelje. Zavedam se tudi, da doživljam Samos v najlepših mesecih in da Grčijo kljub vsemu še vedno doživljam kot tujka. Če bi bilo tukaj celo leto poletje, bi bila v večji dilemi. Od konca oktobra do konca aprila je večina stvari zaprtih in otok je povsem drugačen. Veliko domačinov sicer pravi, da je takrat najlepši, in zelo si želim naslednje leto priti spomladi. Meni pa trenutno ustreza, da imam oboje: živahna poletja na otoku in potem spet mestno življenje ali druga okolja.

Mislim, da bi bila zame to v tej starosti prevelika sprememba. Tudi misel, da bi ostala nekje za stalno, mi je trenutno precej strašljiva. Včasih pomislim na Donno iz Mamma Mia, ki je na začetku filma rekla: ''Life is short, world is wide – I want to make some memories,'' in se je potem po Parizu dokončno ustalila na grškem otoku. Mislim, da mene zaenkrat še vedno vleče naokoli po svetu. Je pa Samos tak varen dom za poletne mesece, kamor mislim, da se bom pogosto vračala, in si že težko predstavljam nesamoško poletje. Tako da, nikoli ne reci nikoli.