Na svoje potovanje si odšla leta 2013. Kakšna je bila reakcija tvojih družinskih članov, posebej mame in očeta, ko so izvedeli za tvoje načrte, da boš šla z avtostopom do Bora Bore? Je bilo prvo vprašanje: 'Ali si nora?'

Njihova reakcija je bila pozitivna, kajti novice o potovanju nisem naznanila iznenada, da bi to bil popolni šok zanje. O tem sem govorila že dlje časa, nihče pa mi ni verjel, da bom to tudi uresničila, a jaz sem mislila resno. Sestra in brat sta reagirala še posebej pozitivno, saj smo od nekdaj podpirali drug drugega. Moj oče je preminil pred desetimi leti in ne morem govoriti v njegovem imenu, kar pa se tiče moje mame, sem do potankosti izdelala načrt, kako ji bom naznanila svoj odhod, zato je vse skupaj izpadlo pozitivno in brez drame.

Koliko nasvetov si dobila s strani svoje družine in prijateljev, preden si šla na pot, in kaj so želeli, da vzameš s seboj?

Svetovali so mi, da naj države, kot so Iran, Turkmenistan, Uzbekistan in Kirgizistan, prepotujem z avionom, toda jaz sem želela potovati na svoj način in ni prišlo v poštev, da bi se zaradi strahu izmikala delom začrtane poti. Obljubila sem jim, da ne bom nikoli stopala sama, da bom vsakič našla stoparskega partnerja. Na žalost te obljube nisem mogla izpolniti, kajti na določenih delih poti nisem mogla najti sopotnika, zato sem morala vendarle stopati sama. S seboj sem vzela dva solzivca, ki mi ju je policija v Avstraliji vzela, saj je posedovanje solzivca tam nezakonito, zato sem ga nekaj časa izdelovala sama. To je trajalo, vse dokler nisem na Novi Zelandiji v dar od moškega, ki sem ga ustavila, dobila električni paralizator. Rekel mi je, da bo meni prišel bolj prav kot njemu.

Povedala si, da si enostavno hotela videti svet. Je morda šlo tudi za željo po drugačnem načinu življenja, svobodi, dokazovanju, da ti to zmoreš?

Največ zaradi svobode, osebnega izziva, spoznavanja drugačnega načina življenja in širšega pogleda na svet. Seveda, sama sebi sem hotela dokazati, da zmorem.

Na potovanje si odšla s prihranki, na poti si opravljala 17 priložnostnih del, večinoma v zameno za prenočišče in hrano, od poučevanja angleškega jezika, dela v reggae baru, skrbi za 92-letno babico in dedka, do dela na svetovnem tekmovanju v paintballu. A tvoj sanjski poklic je verjetno to, kar počneš sedaj?

Moj sanjski poklic je ta, ki ga bom z mojim zaročencem pričela opravljati po vrnitvi na otok Nuku Hiva. Ukvarjala se bova s turizmom, promoviranjem markižanske kulture in polinezijske umetnosti.

Nisem postala zvezda. Postala sem ženska z zgodbo, s katero se ljudje v določenem obdobju življenja pogosto poistovetijo. Doslej sem imela priložnost že nekajkrat spoznati ljudi, ki jih je moja zgodba spodbudila k spremembam. Včasih spremembi mišljenja, včasih poklica, partnerja, ali pa so se odpravili na potovanje. Veliko ljudi se boji sprememb, toda spremembe so dobre in so edini način, da določeno stvar v življenju spremenite na bolje.

Na svoji poti si spala v mošejah, templjih, parkih, na plažah, pod drevesom v Istambulu med protesti leta 2013 ... Razumljivo je, da te je bilo strah, recimo takrat, ko se je kapitan ladje, na kateri si bila 34 dni sredi ničesar, drogiral in sprejemal neracionalne odločitve. Moški so ti kazali penise, dotikali so se tvojega kolena, niso te spustili iz avtomobilov, ti pa si ostala mirna, nekajkrat si zagrozila, da boš uporabila solzivec. Proti občutkom strahu si se borila z željo, da bi živela, da bi obupala, ni prišlo v poštev. Pa si zares niti za sekundo nisi zaželela, da bi se vrnila domov?

Če sem si kdaj zaželela oditi domov, je bilo to samo zato, da bi videla mojo družino, in ne zaradi tega, ker mi je bilo neudobno in zelo težko na potovanju. Potovanje na ta način sem izbrala sama, zato sem bila pripravljena na to, da mi ne bo lahko. Včasih sem se po težkih odsekih ali dogodkih počutila, kot da potrebujem dopust, toda nikoli nisem začutila želje, da bi odnehala.

Ta zgodba je precej zanimiva, toda nekaj let po tem srečanju je ta moški ponovno končal na policiji in v časopisih zaradi novega incidenta, zato sem se odločila, da te zgodbe ne bom dala v javnost. Očitno je, da se še vedno bori sam s seboj.

Ko si prispela na Bora Boro, si jokala. So to bile prve solze na tvojem potovanju?

Solze so tekle že prej. Najbolj, ko sem se poslavljala od avtostoparjev, s katerimi sem potovala, in ko smo v morje stresli pepel žene prijatelja z ladje, ki sem jo stopala. Kljub temu je preteklo več solz sreče po nepričakovano lepih zgodbah in dogodkih, ali ko sem prispela na nek poseben kraj, včasih pa je bil za solzice sreče dovolj že lep sončni zahod.

Na potovanju si poizkusila vse živo, od psa, črvov, škorpijona, do tarantele. Zadnje štiri leta pa si vegan, kar pomeni, da uživaš sadje, zelenjavo, oreščke, žitarice in stročnice. Kakšne spremembe je to prineslo v tvoje življenje?

Verjetno najbolj pomembna sprememba je, da nimam več bolečih menstruacij. Ne vprašajte me, kako in zakaj, ker ne prihajam iz medicinske ali znanstvene stroke. Sklepam, da se je v meni vzpostavilo hormonsko ravnovesje, ker sem opustila uživanje živil, v katerih je veliko aditivov. Poleg tega imam veliko več energije, potrebujem manj spanca in moja koža je videti bolje. Poleg osebnih razlogov je veganstvo spremenilo moj odnos do živalskega sveta in seveda se zavedam pozitivnega vpliva, ki ga ima veganstvo na naš planet. Čudovito se je zjutraj zbuditi z zavedanjem, da ne bo niti ena žival ta dan izgubila življenje, zato da bi jaz živela. Če damo vse to na stran, bi za vedno ostala vegan iz povsem sebičnih, a dobrih zdravstvenih razlogov.
 
Drugo potovanje, stopanje ladij okoli Markizinega otočja, ti je prineslo ljubezen tvojega življenja, tvojega bodočega moža. Kako in kje sta se spoznala?

Spoznala sva se po naključju na otoku Nuku Hiva, v odročni vasici, do katere ne pelje cesta. Do nje lahko prideš samo z ladjo ali po gorski poti, ki ni enostavna. Izbrala sem goro in po sedmih urah hoje, potem ko sem se dvakrat izgubila in utrpela zvin gležnja, prišla do njegove vasi. To je ena najlepših vasi, kar sem jih videla v življenju, in je v lasti njegove kraljevske družine, prav tako najvišji slap v Polineziji, 350 metrov visok Vaipo. Celotna zgodba je res neverjetna in opisala sem jo v svoji knjigi, ki bo kmalu izšla.

Sta imela težave zaradi kulturnih razlik?

Ni bilo toliko težav, kolikor je bilo smešnih situacij. Kulturološko prihajava iz dveh različnih svetov. Četudi so najina vzgoja, kultura in celo izgled povsem drugačni, imava oba enak pogled na svet in stvari, ki so nama pomembne v življenju. Imava iste prioritete. Zelo pomaga dejstvo, da on ni tipičen markižanski moški, a tudi jaz ne ustrezam ravno stereotipu tipične ženske, zato se odlično razumeva.

Zaroka pomeni, da se je tvoje potovanje končalo in da si našla svoj novi dom?

Mojega solo potovanja je za zdaj konec, najino skupno potovanje pa se šele pričenja. Za začetek bo najina baza otok Nuku Hiva, kjer načrtujeva skupen posel, potem ko bova prihranila nekaj denarja, bova počasi pričela s potovanji v dvoje.

Cilj drugega potovanja ni bil, da bi našla moža. Odločila si se, da boš zaradi velikega interesa javnosti napisala knjigo, ki bo kombinacija potopisa in vodnika, kako samostojno potovati in stopati čez pol sveta z minimalnimi stroški. Povej nam, zakaj bo knjiga še zanimiva za bralce?

Tako je, cilj prihoda na Markizino otočje ni bil, da bi se omožila, pač pa napisala knjigo, a življenje je napisalo svoj scenarij. Poleg nepričakovane ljubezenske zgodbe, zaradi katere sem morala spremeniti konec svoje knjige, njena vsebina sestoji iz 20 poglavij, vsako pa pokriva določeno temo potovanja. Knjiga je koristen vodnik za vsakega, ki želi izvedeti, kako izgleda avtoštop skozi 25 držav, kako stopati helikopter, kako stopati ladjo, koliko denarja potrebuješ za potovanje, ki traja 5 let, kako zaslužiti denar med potovanjem in veliko zanimivih življenjskih zgodb iz različnih dežel.

Začela si s kampanjo, s pomočjo katere bi lahko pokrila stroške izdaje knjige. Zdaj si na pol poti?

Tako je. Knjigo sem se odločila objaviti sama, brez založbe, stroški urejanja, lektoriranja, dizajna, preloma in oblikovanja pa niso majhni. Začela sem s kampanjo, da bi lahko pokrila stroške in izdala knjigo. Ta kampanja je na nek način tudi prednaročilo, saj z vsakim vplačilom, ne glede na znesek, dobite knjigo. Razumljivo vam bodo manjši zneski prinesli digitalno izdajo knjige, večja nakazila pa tiskano, če mi ga bo uspelo financirati. Do sedaj sem od potrebnih 2500 uspela zbrati 2000 evrov in se iz srca zahvaljujem vsem, ki so podprli knjigo. Podrobnosti moje male kampanje najdete na tej povezavi.
 
Najprej knjiga, potem pa Hollywood in film, kaj praviš?

Komaj čakam, da bom izdala knjigo in se vrnila na svoj otok. Vse, kar bo potem, naj bo.