To bi lahko rekla, da ni moja najbolj "priljubljena" tema. Je pa zadeva, o kateri največkrat govorim in jo poskušam spremeniti, a na žalost je to nemogoče. Sama zase lahko rečem, da sem tip človeka, ki se ne obremenjuje preveč z ljudmi, ki imajo na vsak članek, tu govorim o člankih nasploh in ne le tistih, ki pišejo o meni, vedno negativne in primitivne komentarje. Je pa res, da se velikokrat sprašujem, kam to vodi in zakaj ljudje to počnejo. Kaj jim manjka? Kaj se jim je zgodilo tako hudega, da so takšni? Ne najdem razlage, niti odgovora. Vedno pa stojim za tem, da če ima človek v življenju dovolj dela in predvsem, če dovolj dela na sebi, je pozitiven, srečen, obkrožen z dobrimi ljudmi in se na tako nizek nivo ne bo spustil ter žalil in poniževal druge ljudi. Predvsem pa tiste, ki jih sploh ne pozna. Vsak ima svoje mnenje, vsak ima svoje poglede na neke enake stvari, svojo zgodbo, ampak nihče pa nima pravice zaradi različnih mnenj žaliti in poniževati drugih. Sem takšna, kot jih je že veliko opazilo in ocenilo, in ponosna sem na to, da svoje mnenje povem jasno, glasno in javno. Nikoli pa ne žalim oseb direktno. Primer so članki o odstrelu živali, o nosečnosti v šovu Ljubezen po domače, o fantih, ki se v oddajo prijavijo ...

Konstantno komentirajo neki ljudje, ki pljuvajo, žalijo in primitivno komentirajo. Nekje pa je potem tudi meja, ki je pa žal ne poznajo. In ja, takrat pa udarim nazaj. Javno na svoj Facebook profil napišem svoje mnenje, čeprav vem, da za takšne ljudi, je to itak nesmiselno. Ampak sama se potem počutim bolje, ker stopim v bran tistim, ki si to zaslužijo. In to največ šteje. Naša država je tako majhna, da je žalostno, da se ljudje med seboj napadajo, namesto, da bi se podpirali, se med seboj hvalili, negativna mnenja pa raje zadržali zase.

Saj nihče ni popoln in tudi meni gre kdo na živce, ga preprosto ne maram, pa zato nimam pravice, da ga bom žalila. In ja, vsak ima pravico izraziti, kar si misli, dokler s tem ne škoduje nekomu drugemu. Vsak hodi skozi življenje v svojih čevljih, ki nam ne grejo na stopalo, vsak doživlja v sebi neke stvari, ki jih ne poznamo, vsak je že doživel padce, izgube, kakšne travme. Zato je sojenje drugim in pa žaljenje, čisto odveč. Sploh, če človeka ne poznamo osebno. Svet bi bil veliko lepši in preprostejši, če bi ljudje namesto teh stvari pomagali drugim, naredili kaj lepega za ta svet, predvsem pa se ukvarjali sami z seboj, se ne vtikali v tuja življenja in pa preskočili ljudi, ki jih ne marajo.

Tudi sama sem že to doživela, čeprav lahko ponosno poudarim, da odkar sem bila v oddaji Ljubezen po domače pa vse do danes, še vedno ni dneva, da ne bi na svojem Instagram profilu dobila lepega sporočila. Od tega, da sem jim v vzor, zaželijo mi srečo z Renatom, mi pišejo, da jim je všeč moje obnašanje, da vedno povem, kar mislim, do tega, da mi napišejo svoje probleme in me prosijo za mnenje. Tega je zelo veliko. In na tak način sem spoznala veliko novih ljudi. Znašlo pa se je tudi kako slabo sporočilo, ki pa ga vedno samo izbrišem. V zadnjem času pa tudi vedno pogosteje nanj odgovorim, če se mi zazdi, da je to potrebno. Vedno sem bila mnenja, da se spustiti na nek njihov nivo nima smisla. Še vedno stojim za tem. Je pa res, da če to sporočilo "leti" name, me ne gane toliko, kot če nekdo užali nekoga meni ljubega. Na primer, če je v igri Renato ali družina, takrat pa udarim nazaj. Mami me je vedno učila, da je druge ljudi, predvsem starejše, vedno treba spoštovat. Življenje pa me je naučilo, da si je spoštovanje treba zaslužiti in da se vrača.

Torej, spoštuješ tiste, ki spoštujejo tebe. Nisem tip osebe, ki se spušča v prepir in se cel dan krega z nekom, ki ga ne pozna, nima smisla. Ampak včasih se je pa tudi treba znati braniti in ne pustiti, da ljudje hodijo po tebi. Ljudje me poznajo kot mirno, prijazno, pripravljeno deliti nasvete, pomagati, ampak skozi ta čas sem se naučila tudi braniti na svojem nivoju. Še vedno mislim, da je med ljudmi najbolj pomemben odnos, komunikacija, medsebojno sprejemanje, sprejemanje razlik in pa spoštovanje. Vsi smo ljudje in življenje je najtežja šola. Ampak žal, vedno več je nesramnih in nespoštljivih ljudi. Preveč očitne razlike med "višjim" in "nižjim" slojem ljudi. In iz tega potem nastane vso to "sranje". In na koncu vsega tega lahko rečem za sebe, da sem srečna, ker sem takšna, kot sem. Obkroža me veliko dobrih ljudi, ki tiste slabe, dobesedno zasenčijo in če te izmed 80 % ljudi, samo 10 % ljudi ne mara, potem mislim, da se nima smisla obremenjevati. Saj je vse kristalno jasno. Na prvem mestu moraš spoštovati sam sebe, se imeti rad, se sprejeti takšnega, kot si, in pa biti všeč sam sebi. Šele takrat ti bodo lahko všeč tudi drugi in šele takrat veš, da ti nikoli ne bodo všeč vsi, ker smo si ljudje različni. Ampak takšne bomo pač samo "dali na stran" in se ne bomo ukvarjali z njimi.