Leta 2016 sem magistrirala na AGRFT (to je kratica, ki nima zveze s čim agro-poljedeljskim, ampak pomeni Akademija za gledališče, radio, film in tv). Za temo magistrske naloge sem si izbrala ventrilokvizem, pojem in veščino, katera pri nas praktično ne obstaja. Beseda ventrilokvizem izhaja iz latinskih besed »ventri« (trebuh) in »loqui« (govoriti). Dobesedni prevod bi torej bil: trebuhogovorstvo. Tako so jo poimenovali iz napačnega prepričanja, da ventrilokvisti govorijo iz trebuha, skozi popek in podobno. Pravzaprav pa gre za govorjenje brez premikanja ustnic. Ker pri nas nimamo priročnikov, knjig, tečajev za učenje ventrilokvizma, sem ga raziskovala in se ga naučila iz angleških knjig in interneta. In med brskanjem po različnih straneh, video vodičih, navodilih, podcastih naletela tudi na podatek o ventrilokvističnem muzeju in ventrilokvistični konferenci. In si mislila: »O, tudi to obstaja! Fajn.« In je bila debata same s sabo zaključena.

Potem pa je minilo eno leto in sem spet naletela na konferenco. Tokrat pa se debata v glavi kar ni hotela ustavit: »Kaj pa če bi šla? Pa veš kako je to daleč? To ni poceni! Ampak, če bi se zadeve lotila dovolj zgodaj, mogoče ne bi bilo drago. Ne moreš it, snemanje Ribiča Pepeta imaš vsako leto ob tem času! Pa kaj boš sploh počela tam? Glej na cesto!!!« Potem pa so se stvari počasi začele spreminjat; snemanje otroške serije se je začelo premikat zgodneje v julij, celo v junij, moja želja in pogum sta rasla. Zato sem si zadala: julija 2019 bom prisotna na ventrilokvistični konferenci, pa četudi umrem! (no, če bi umrla, ne bi mogla biti na konferenci) … Pa tudi, če se svet podre! (če se svet podre, potem bi se z njim tudi konferenca) … Pač bom tam in pika!

Prvič potujem sama, prvič v Ameriki, prvič v Cincinnatiju, prvič na ventrilokvistični konferenci … pa naj bo vse prvič; tudi Uber. Naložim si aplikacijo, poiščem avto, dobim Tonyja, ki me čez par minut pobere. Dostavi me pred vrata hotela. Ha, obvladam situacijo! V hotelu izvem dve novici: prva, dobra je, da mi brez problema dajo sobo 6 ur pred predvideno uro, druga, malo slabša pa, da imajo shuttle bus, ki bi me z letališča pripeljal zastonj (torej sem brez potrebe plačala 11,23 dolarjev za Uber!)

Točno par minut pred tretjo popoldne, ko se začne registracija članov ventrilokvistične konference, stojim v vrsti. Imam tremo, ne vem, kaj pričakovat. Takoj opazim, da se nekateri okrog že sprehajajo z lutkami. Ne otroci, odrasli! Jaz že nisem taka čudakinja, jaz sem svojega Cocota pustila v vreči. Ki jo imam s seboj na rami, seveda. Ob prijavi poklepetam z gospo iz organizacijskega odbora. Pravi, da ve, kje se Slovenija, da je bila na Bledu, pa v Portorožu … Poda mi moj kartonček, na katerem piše Lucija in država iz katere prihajam. Zraven pa je še velika rdeča pika. Rdeča pika?!?! Zakaj, kaj sem naredila narobe? Razloži mi; rdeča pika pomeni, da sem tukaj prvič. In da nas je »red dotters« (»rdeče pikasti« po slovensko, po angleško pa se sliši kot »rdeče hčere«) to leto rekordnih 125. Označeni smo zato, da se komite za gostoljubnost (kup ljudi, ki dobrovoljno pomaga pri organizaciji)  in vsi ostali še malo bolj potrudijo za nas, ki se še ne znajdemo. Nato se prijavim še na »odprti mikrofon«, kjer lahko nastopi vsakdo, da se predstavi in preizkusi pred občinstvom. Registracija opravljena!

Povejo nam par pravil: vedno nosi okoli vratu svoj kartonček (brez njega te ne bodo spustili na dogodke), prihajaj točno (ker te drugače ne bodo spustili na dogodke) in pa imej se fajn (ker te verjetno ne bodo spustili na dogodke, predvidevam). Ponosno hodim okoli s svojim kartončkom. Vsi opazijo mojo rdečo piko in se pogovarjajo z menoj, mi želijo dobrodošlico. Naletim na Nemca Steva, ki me pozdravi, pogleda na kartonček in reče: »O, ti si pa iz Slovaške!« Zabrusim mu: »Slovaška in Slovenija nista ista država! Ti si iz Nemčije, ti bi pa že lahko vedel, kje je Slovenija!« Pa mi mirno odvrne: »Seveda vem, kje je Slovenija. Ampak pri tebi piše SLOVAKIA.« Šele sedaj zares dobro pogledam svoj kartonček; o, hudiča, res piše Slovakia! Kako sem pa to spregledala? Šibam nazaj do gospe: »A niste rekli, da ste že bili v Sloveniji? Potem pa bi morali vedet, da to ni Slovakia!« Gospa se opraviči, dobim nov kartonček. »Lucija, Slovenia«. To je pravi podatek, ja. Da pa ne bi prišlo še do kakšnega nesporazuma, vsem 533-im udeležencem nekajkrat na dan povem, kdo sem, od kod prihajam in da sem edina ventrilokvistka v državi. Kmalu sicer ugotovim, da biti edini v državi niti tako redko: Arjeta je edina v Albaniji, Melissa edina v Panami, David edini na Slovaškem in tako naprej. Ampak očitno sama to dovoljkrat poudarim, da se kmalu po konferenci pojavi članek v ameriškem časopisu Forbes o velikih zvezdah ventrilokvizma našega časa, kjer je omenjena tudi ventrilokvistična konferenca in z njo tudi drobna jaz, kot edina ventrilokvistka v svoji državi.

Dnevi na konferenci minevajo, kot bi trenil. Trmasta, kot sem, se odločim obiskati prav vsa predavanja in vse nastope, ki se bodo zvrstili. V štirih dneh tako vidim okrog 50 ventrilokvističnih nastopov (profesionalcev, pol-amaterjev, začetnikov … odraslih, otrok), sodelujem na 16-ih predavanjih, delavnicah, okroglih mizah. Eno predavanje nam izvede tudi Jeff Dunham, ki se preko videa javi iz svojega doma v Kaliforniji (v 43 letih, odkar obstaja konferenca, se je ni udeležil samo dvakrat, leta 1977 in letos). Ker je zadeva v živo, sprejema tudi vprašanja. Ne morem si kaj, da ga ne bi vprašala: »Kdaj pridete v Slovenijo?« Namesto Jeffa cinično odgovori njegova lutka, Walter: »Takoj, ko jo najdeva na zemljevidu!«

Vsak dan posebej zaključim v »hospitality room« sobi za gostoljubnost, kjer dolgo v noč klepetam z vsemogočimi ventrilokvisti in izdelovalci lutk. Vmes pa se prav tako vsak dan zjutraj, preden krenem na konferenco in zjutraj, ko pridem z nje (ja, oboje zjutraj, ker spala sem bore malo), ukvarjam s svojo lutko Cocotom in tekstom, ki ga bova izvedla v angleščini. Zadevo stalno spreminjam, dodajam, odvzemam, obračam okrog in poskušam nastop narediti zanimiv, razumljiv in predvsem smešen. In tako pride petek, dan D (za naju s Cocotom morda bolj Dan C) … (glej video)

Z nastopom sem nadvse zadovoljna. Seveda ni bil popoln, zato tudi nisem pokazala celega posnetka. Ampak izkazalo se je, da je bila moja točka še najbolj za »odrasle« od vseh (vse druge so bile naravnane bolj družinsko, s humorjem primernim za vse starosti), da pa so naju ljudje razumeli in da jim je bila všeč.

Zadnji dan smo dopoldne odšli na izlet v 10 minut oddaljen Fort Michell v Vent Haven muzej, edini ventrilokvistični muzej na svetu. V štirih manjših hiškah so razstavljene lutke in fotografije ventrilokvistov s celega sveta. Naslednje leto bodo na steno v eni od hišic obesili tudi mene. Hočem reči mojo sliko s Cocotom. Konferenco pa smo zvečer zaključili z ventrilokvističnimi karaokami.

In kaj mi je od konference ostalo? Ogromno poznanstev in prijateljstev, novih idej in inspiracij, predvsem pa občutek, da sem našla družino. Pa ostala mi je tudi navada, da sem par dni po konferenci še vedno, ko sem srečala koga novega, z očmi iskala njegov kartonček. Kar je izpadlo kar bizarno, še posebej, če je šlo za žensko sogovornico; ker sem jo tako nekaj časa gledala v prsi, tam pa ni bilo kartončka.

Konferenca se je zaključila, poslovili smo se in si obljubili, da se spet snidemo. In tako sem štiri dni preživela v Cincinnatiju. V mestu, katerega sploh nisem videla. Hotel se je namreč nahajal na letališču Cincinnati, ki je čisto tako mimo grede v zvezni državi Kentucky. Medtem, ko se mesto Cincinnati nahaja v državi Ohio. Pač posebnost Amerike, da zadeve niso nujno tam, kjer bi pričakoval, da bodo: tako na primer mesto New York ni v zvezni državi New York in glavno mesto Washington DC ni v zvezni državi Washington. Kje je glavno mesto, o tem pa naslednjič.