Danes ste naredili 10.000 željenih korakov, pravi mobilni telefon in me nenhno plaši, ker nisem nikamor zabeležila, koliko korakov želim narediti, niti nisem želela, da jih šteje. Poleg tega številka niti en dan ni točna, ker se 'željenih 10.000 korakov' vsakič zgodi že kakšno uro in pol, potem ko zjutraj zapustiva sobo.

Zgodnja jutra so odlična, ni še vroče, trgovine in restavracije so zaprte, a ulice nikoli niso prazne in promet neustavljivo teče, noč in dan. New York, pač. Tudi v nedeljo, ko sva obiskala gospel, mašo v Harlemu. Zadeva traja tri ure. Takega bogoslužja nevajeni slovenski dušici sva imeli občutek, da sva na jutranjem rock koncertu. Bobni, kitara, zbor, solistka. Ljudje padajo v trans, pridigar pleše, povsod eno samo veselje in žur. Na koncu dobiš občutek, da so se danes še posebej potrudili, ker je šla pušica dvakrat naokrog.

Ponedeljkovo jutro sva izkoristila, da sva stala v vrsti za vstopnice, za ogled The Tonight Showa z Jimmyjem Fallonom, katerega snemanje v živo se je odvijalo istega popoldneva. Čakanje na vstopnice oz. stand-by karte (karte za biti v pripravljenosti, bili smo pač nekakšni rezervisti – vstop je odvisen od tega, koliko prostora bo še v studiu) se odvija na pločniku ulice pred studiem. Bila sva šele 15. in 16. v vrsti, čeprav sva prišla ob 7.00, karte pa začnejo deliti ob 9.00. Mislila sem si: "Sranje, gotovo bova ostala brez mest! Morala bi priti ob 6.00, da bi bila prva!" Nato sta nama dekleti s številkama 1 in 2 na kartah povedali, da sta prišli na čakalno mesto ob 4.00!!! Neverjetno, dekleti nista spali zaradi kart, pa jima sploh ni videti, da sta neprespani, prav odlično se držita. Popoldne, tik pred snemanjem, so nas razvrstili po številkah in izkazalo se je, ne samo, da nas lahko vstopi več kot 50 (praktično vsi), ampak da sva sedaj številki 13 in 14, ker se dekleti 1 in 2 nista pojavili. Očitno sta zaspali. Snemanje je bilo kar v redu, studio peklensko mrzel, gostje pa (vsaj meni) čisto neznani, tako da se je res izplačalo zgodaj bivakirati na ulici.

Naslednje dni prehodiva območja Financial District, Little Italy, Ellis Island s Kipom svobode in Hell's Kitchen. Tu si privoščiva japonsko krepko juho, Ivan Ramen, s samosvojo izvedbo katere je zaslovel kuharski šef Ivan Orkin. Jutra se prevešajo v popoldneve, ko spet čakava v vrsti, tokrat za cenejše vstopnice za muzikale. Po tem je New York znan – po muzikalih in čakanju v vrstah, povsod. Potem prečkava brooklyinski most, kjer na drugi strani reke opazujeva, kako dan počasi leze v noč.

Dva večera zajadrava do Broadwaya, da si muzikale tudi ogledava. Do muzikalov sem včasih imela odpor. Ker sem jih videla predvsem na televiziji, kjer so liki namesto tako kot v realističnem filmu del teksta odpeli. Že kot majhna deklica, sem se spraševala, zakaj. Čemu pojejo? Ker še nikoli nisem videla npr. sosede, ki bi mi rekla: "Ne žogaj se tukaj, rože mi boš polomila!" in nato bi se zaslišala glasba in ona bi zapela srce trgajoč komad o tem. Je pa res, da sem, ko mi je kdaj dala kakšno okoli kepe za kazen, slišala glasbo v glavi. A videti muzikal v živo je nekaj povsem drugega. Igralci in glasbeniki vse izvajajo v živo; igrajo, plešejo, pojejo in muzicirajo. Scena je pompozna, spreminjajoča in premikajoča se v vse smeri, kar je nadvse fascinantno. Še posebej, ko se pojavi štiri metre visoka lutka King Konga (animira jo 12 lutkarjev), ki se premika po odru, menja izraze na obrazu, rjove, pleza, stoji na dveh nogah in se značilno kingkongovsko tolče po prsih.

Večere izkoristiva tudi tako, da si ogledava film na prostem v Bryant parku, da z vrha Rockefeller centra vidiva mesto, ki nikoli ne spi, v vsem svojem nočnem sijaju, da začutiva nočno življenje. Obiščeva Stonewall bar, ki ravno to leto praznuje 50. obletnico upora proti policijskim racijam in začetka boja za pravice LGBT skupnosti, kletni bar, z imenom Marijina kriza, v katerem pianist celo noč igra na klavir, obiskovalci pa ob kozarčku rujnega prepevajo pesmi iz raznoraznih muzikalov (in ne fušajo!), bar, v katerem mojstrice preoblek izvajajo fenomenalen šov.

V osmih dneh prehodiva skoraj ves New York. Včasih hodiva po tleh, včasih po zraku in pogosto pod zemljo. Po zraku pelje čudovita High Line sprehajalna pot, javni park, ki je bil zgrajen na zgodovinski železniški progi za tovorni promet in je dvignjen nad ulicami na zahodni strani Manhattna. Pod zemljo pa hodiva, ko se nama mudi ali ko se odpravljava na oddaljenejši konec mesta. Takrat hodiva po stopnicah dol in gor, pa po dolgih hodnikih naravnost, za ovinkom levo, da prideva do aparatov, kamor vtakneva karto, rampa naju spusti skozi in potem nadaljujeva po še dvojih stopnicah, treh hodnikih, vseh štirih, globje in globje pod zemljo, dokler končno ne prideva do pravega metroja. New York premore 24-urno podzemno železnico, ki naj bi bila najdaljša na svetu in katere uporaba je po nekaj dneh, ko se je navadiš, sila preprosta. Najprej pa se lahko kapitalno izgubiš. Kar se nama je, seveda, zgodilo. Blodiva po ulicah, nato po podzemnih rovih, ni nama jasno, kje hudiča je pravi vhod v pravi metro. Odideva po stopnicah, na drugo stran. Izkaže se, da to sploh ni prava linija. Odideva ven na drugi konec ulice. Tam ponoviva vajo, ponovno vstopiva, Boštjan vtakne karto v mašino, vstopi, ugotovi, da bi se tukaj peljala v 'uptown', kar je predmestje namesto v 'downtown', kar je središče mesta (to me stalno mede, ker je na zemljevidu 'down-town' zgoraj, 'up-town' pa spodaj). Vrne se nazaj skozi mašino ven, ponovno izstopiva iz podzemlja, nadaljujeva hojo po ulici. Bojim se, da bo mobitel počasi pregorel od nepotrebnega štetja korakov, a me prijazno opomni, da je vse v redu, ker je nov dan, ura se počasi bliža eni zjutraj in ima vse pod kontrolo. In nato najdeva pravi vhod! Aleluja! To mi delaj! A glej ga zlomka, Boštjanova karta, čeprav še ni prazna, ne deluje več. Po uspešno rešeni eni težavi, imava na sporedu že drugo: kako prepričati Boštjanovo karto, da ga spusti na metro. Nadaljujeva hojo in zagledava stekleno sobo z informacijami in z živim in budnim človekom. Z zadnjimi močmi ga na kolenih prosiva, če lahko pliz, pliz, spusti Boštjana v metro, pliiiiz. Tip naju nekaj čas opazuje in čaka, da nehava z nočnim teatrom, nato pa razloži, da pač včasih karta zablokira in da lahko vstopiva na metro. V eni noči sva tako naštudirala in praktično tudi preizkusila skoraj vse obstoječe linije. Metro imava zdaj v malem prstu. Kar nama bo prišlo prav ob najinem morebitnem naslednjem obisku New Yorka. Ker potovanje po Ameriki se počasi izteka. Bilo je luštno, presenetljivo, ludo in nezaboravno. A zdaj se res veseliva vrnitve domov. Komaj čakava! Samo še nekaj uric vožnje z letalom in spet bova doma.

P.S.: Res mislite, da je po vseh kolobocijah in presenetljivih doživetjih na celotnem potovanju po Ameriki pot nazaj domov potekala gladko, brez težav in presenečenj? Prav imate, ni. Namesto da bi v Benetke prispela ob 9.00, sva prispela malo pred polnočjo. Pot od hotela v New Yorku do Ljubljane je trajala skoraj 37 ur, ker sva zamudila dve letali. In če ne bi imela prijaznega družinskega prevoza, bi v Ljubljano prišla še kakšnih 10 ur kasneje. Kar je pa še največji čudež; niti ena zamuda ni bila najina krivda (pa od Adrie Airways tudi ne!). Morda pa so nama Američani že pri odhodu iz New Yorka namignili, kako dolga bo pot, saj sva štartala s perona B 37 (po slovensko: bodi 37)! Goodbye Amerika and stay where you are (op.p. Nasvidenje, Amerika in ostani tam, kjer si!).