Od vremena je odvisno, kaj bom spakirala s seboj, kdaj, kako in kam bom šla. Od vremena je odvisno, če bom sploh kam šla. Po mojem mnenju je napovedovanje vremena podobno vedeževanju. Znaki, po katerih se da kaj sklepati, sicer obstajajo, ampak na koncu je točnost napovedi v procentih nekje med 0 in 100. Dež, oblačno, veter, vroče? Še najbolj zanesljiv odgovor o vremenskem stanju dobim z vprašanjem: »Boštjan, kakšno je ZDAJ vreme zunaj?« Boštjan pogleda skozi okno in mi pove poročilo. Ali odpre okno, pomoli ven roko in mi poroča. Ali pa preprosto reče: »Kako naj vem, če pa nimava okna!«

Res je. Soba v New Yorku nima okna. In jaz sem bila ta, ki jo je rezervirala. Ko sem planirala potovanje, sem šla preprosto po vrsti: najprej letalska karta v Ameriko, potem letalo v Las Vegas, nato soba v Las Vegasu. Potem pa naprej po vrstnem redu vsi ostali kraji in nazadnje New York.  Očitno na koncu pri zadnji rezervaciji za prenočišče nisem bila več zbrana, morda sem bila že utrujena od vseh možnih opcij, fotografije sobe sem si ogledala površno, ocene obiskovalcev sploh nisem zaznala, sem pa hudičevo natančno gledala ceno. In za naju je bil Bowery Grand hotel eden najcenejših. Res, da je šlo za souporabo kopalnice, a v sobi bova sama in ta je na prvi pogled delovala čista in udobna. To se mi je zdelo najbolj pomembno! No, potem pa sva prišla v sobo tega »Grand« hotela in spet sem se naučila nečesa novega: zelo, zelo fino je, če ima soba tudi okno, ni pa to nujno nekaj samoumevnega. Welcome to China town!

Hotelske sobe, ki sem jih izkusila na potovanju, so spadale v različne range luksuznosti: od nekaj zvezdic do 'zaporniške celice' brez okna. V Las Vegasu sem bivala v veliki sobi z ogromno posteljo in panoramskim oknom, nočnima omaricama, s televizorjem, vecejem, kadjo, umivalnikom, hladilnikom, kuhalnikom kave, likalnikom in likalno desko. V Cincinnatiju sem imela (a skoraj nič uporabljala) še večjo sobo, z dvema ogromnima dvojnima posteljama, s tremi okni, pisalno mizo, fotelji, klubsko mizico, kopalnico, likalnikom in likalno desko (Američani očitno radi likajo …). V Washingtonu je bila soba sicer majhna s kopalnico, a nova, moderno opremljena, z dvojnim oknom in dovolj prostorna, da sva se v njej udobno namestila dva. Ne da bi se zavedala, se je luksus, ki sem ga bila deležna tekom celega potovanja, počasi nižal. V Philadelphiji sva z Boštjanom spala v hostlu. Najina soba se je nahajala v drugi stavbi od recepcije, v prvem nadstropju, brez dvigala, z zelo ozkimi stopnicami. Kopalnici sta bili v souporabi, s plastično komoro namesto tuša, ena v pritličju in druga v drugem nadstropju.

V sobi je bila majhna mizica, obešalnik, ogledalo, televizor z DVD predvajalnikom, pograd za tri osebe (spodaj za dve in zgoraj za eno) in okno. Če grem v mislih skozi vsa ta bivališča, lahko rečem, da je bil to pravi diapazon različnih sob. A po čem so si bile vse podobne? Vse so imele posteljo (vsaj) za dve osebi, televizor in (vsaj) eno OKNO. Resda je okno v philadelphijskem hostlu gledalo v zid, a bilo je pravo okno. Zato sem za newyorško sobo sklepala, da ni velika, da pa ima te tri samoumevne značilnosti: dvojno posteljo, televizor in okno. In ko sva prispela, se je izkazalo, da ima le dve od treh.

Ne morem verjeti svojim očem. To je najina soba? Stene malce razpadajo, ni oken. Grand hotel? To naj bi bil Grand hotel?!?! Grand hotel namreč pomeni 'najbolje in najudobneje urejen hotel' (tako SSKJ). Kako je to lahko GRAND hotel?? Čez nekaj časa pogruntam, zakaj: Grand se ne imenuje zato, ker je hoh in fensi-šmensi in oh-in-sploh najboljši, ampak zato, ker se sosednja ulica imenu Grand Street!!! Komaj se zrinem mimo prtljage, se usedem na posteljo in si mislim: »Še dobro, da ima vrata, ker ta podatek tudi ni bil nikjer zabeležen!« Zagrabi me panika. Primem mobitel in začnem iskati drugo prenočišče. Najcenejša ponudba 900 dolarjev. Boštjan me nekaj časa opazuje in čisto mirno vpraša: »Kaj pa če bi to sobo sprejela s kančkom humorja?« V trenutku dojamem, da ima prav in se začnem smejat. Nato pa z mobitelom v roki preskočim prtljago in mu s hodnika zavpijem samo: »Snemala bom! Ne bit nag!« In nastane nadvse zabaven, popolnoma nič zrežiran, improviziran posnetek sobe v Grand hotelu Bowery. 

Ker se morava nekako znajti, kovčke zloživa ob zid ali enega na drugega, Coco pa obsedi na (nikoli prižganem in povsem nepotrebnem) televizorju. Treba je priznati, da je postelja res udobna. Kmalu se izkaže, da ima soba tudi klimo, odličen (in zastonj) internet in skrivnostno okno na stropu. To je nekakšna mrežasta, kvadratna lina, skozi katero prihaja svež zrak in ponoči celo nekaj malega svetlobe, kar sobi daje pridih odprtosti. V bližini najine sobe so tri majhne kopalnice z vecejem, umivalnikom in tušem (vse brez oken, seveda), čisto na koncu hodnika pa se nahaja večja kopalnica, ki ima banjo in okno. Posveti se mi, da bo to moja luč na koncu tunela, moj žarek upanja, moja odrešilna svetlobna bilka, ko bom potrebovala stik z zunanjim svetom. Pa čeprav samo skozi okno, z mlečnim neprosojnim steklom.

Resnica je, da sva se zelo hitro navadila sobe, kamor prihajava samo spat, ves ostali čas pa tako ali tako pohajkujeva okoli. Že prvi večer odideva do slavnega, s turisti nagnetenega, svetlobno in reklamno prežarčenega Times Square-a, kjer se dobiva z mojo novo znanko Albanko Arjeto (ki je tudi edina ventrilokvistka v svoji državi, tako kot jaz v Sloveniji) in njenim bratrancem. Ravno ta bratranec nama da idejo, da lahko greva na ogled Memorial centra 9/11 zastonj, če se na določen dan (torek) ob določeni uri (15.05) pojaviva na določenem mestu (pri znaku za zastonj karte). Res sva šla tja.

In tukaj je spet čas, da rečemo kakšno o vremenu. V New Yorku pada dež. Ne vedno, samo takrat, ko ni treba in naju zato namoči. In to ne samo enkrat. Očitno sva si slabo napovedala vreme (če pa ni okna!), ker naju je slabo vreme presenetilo. Najprej je bilo vroče, da sva se skoraj skuhala. Potem pa se je stemnilo.

In medtem, ko čakava, da sprostijo zastonj karte, začne nežno padati dež. 'Znak za zastonj karte' je pravzaprav znak, kje se začne vrsta za ljudi, ki bi te karte želeli in teh je pred nama že kakšnih 50. S tem, da smo šele ob 15.30 vsi dobili dovoljenje, da se sploh postavimo v vrsto. Dež pa vse bolj pada. Pri sebi nimava ne dežnika, ne pelerine, ne anoraka, ne navadne vrečke, ne časopisa, nič, le en sarong, veliko rjuhasto indonezijsko ruto. Tako najprej vedriva pod drevesom (kjer nastane video posnetek). Potem pa se oba pokrijeva z indonezijsko rjuho in se premakneva v  vrsto, kjer dež brez zadržkov čedalje močneje pada po naju (no, tudi po drugih čakajočih, a večina je zaščitena s pravimi anti-dežnimi pripomočki). Vrsta se pomika zelo počasi. Dež bobna po nas vse hitreje, počasi se bliža ritmu drum&bass-a. Mi pa še vedno pridno stojimo v vrsti. Rjuha je že davno mokra in midva tudi. Potem pa do naju priplava podatek, da se bo blagajna odprla ob 16.00. »Bova potrpela še pol ure?« se sprašujeva. »Ja, seveda, ni problema, saj sva trpežna! Zdržala bova, saj nisva iz testa! A sva dedec in pol al nisva!« Nato pa nama varnostnica razloži, da se bodo karte sicer začele deliti ob 16.00, ampak vstop v muzej bo šele ob 17.00. Z nasmeškom se spogledava se, se obrneva: »Klinc pa zastonjske karte« in odvihrava z rjuho na glavi nazaj v svojo majhno, a suho sobo. Kitajci mi posušijo sarong (soba je pač premajhna, da bi ga razprostrla). Leživa na postelji, gledava v zračno lino. Strinjava se, da je to, da soba nima okna, pravzaprav super: ker bi drugače skozenj gotovo kapljalo noter.

P.S.: Ko pada dež na potovanju, svetujem obisk muzejev. Tudi sama sem odšla v muzej, tokrat opremljena z anorakom, ker sem vedela, da dež bo. In dež je bil, tako močan, da anorak ni pomagal.

P.S. 2: Če je koga prijela nezadržna želja, da bi šel v New York in prebival v Bowery Grand hotelu, je nujno, da preveri zasedenost sob. Ravnokar sem preverila: v terminu od 24.7 do 1.8.2020, torej v enakem terminu, kot sva bila z Boštjanom v njem leto poprej, je namreč RAZPRODAN!